Tako na primer velikokrat spregovori o otroških nasilnežih in vliva upanje žrtvam. Oskarjevka dobro ve, o čem govori: tudi nad njo so se namreč v otroštvu spravljali njeni vrstniki. Pred kratkim je tako v Londonu na dobrodelnem dogodku We day nagovorila množico dvanajst tisoč ljudi, med katerimi so bili tudi otroci, in se spominjala, kako so jo sramotili, ker je bila močnejše postave, in kako je sledila svojim sanjam postati igralka, čeprav so ji to odsvetovali. »V šoli so se spravljali name. Klicali so me bajsa. Dražili so me, ker sem hotela igrati. Zaklenili so me v omaro. Se mi smejali. Govorili so mi, da se mi morda posreči kot igralki, če se bom zadovoljila z vlogami debelih deklet. Imela sem občutek, da nisem dovolj dobra. Moj zunanji videz ni bil pravi – in to samo zato, ker se nisem skladala z idejo nekoga drugega o tem, kaj je popolno. Nisem imela popolnega telesa.« A odločila se je, da bo to presegla. »Vedno sem hodila na avdicije za šolske predstave. Resda nisem dobivala dobrih vlog, vendar mi ni bilo mar. Pogosto sem dobila vloge krokodilov, strašil, zle vile, nekoč sem bila celo plešoča žaba. A ni mi bilo mar. Še vedno mi je bilo všeč. Rada imam igralstvo. Ni mi bilo mar, kako velika ali majhna je vloga. Hotela sem postati odlična in bila sem odločena, da se bom še naprej učila. In potem sem nekega dne dobila vlogo Rose v Titaniku. Najbolj neprimerna kandidatka, Kate iz trgovine s sendviči v Readingu, je nenadoma igrala v enem največjih filmov vseh časov.«
Kate je prisotne spodbudila, naj se odpravijo v svet in ostanejo zvesti sami sebi. »Vaša generacija ima moč, da prevetri svet. Lahko ste od koder koli in lahko storite kar koli. Verjemite!«
