Ob svoji trideseti obletnici glasbenega ustvarjanja na diatonični harmoniki končno le razkrije malo več o sebi – in kot mimogrede še omeni, da bo ob tej priložnosti v Nemčiji izšel njegov 33. album.
No, njemu se pravzaprav sploh ne zdi, da živi zvezdniško, to je naše mnenje. Kljub temu da vsako leto nastopa v Ameriki in Kanadi, da spoznava širok krog najbolj priljubljenih ljudi na svetu – od papeža Frančiška do Arnolda Schwarzeneggerja, da je prejel prestižnega grammyja, preprosto pove, da so zanj vsa priznanja le potrditev za opravljeno delo in motivacija za naprej. »Nimam posebnih ambicij, želim si le, da bi lahko tudi v prihodnje živel od glasbe. Svoje delo imam rad, cenjeno je tudi v tujini in me radi povabijo, da jim zaigram. Noben kraj mi ni predaleč, tudi na Kitajskem sem že večkrat igral. V resnici me tudi najbolj veseli igrati za ljudi, ki ne poznajo naše kulture. Uživam, ko jim predstavljam harmoniko in svojo glasbo,« pravi in kot mimogrede navrže, da je bil lani res precej zaposlen, samo oktobra je z nastopa na nastop prepotoval skoraj 46 tisoč kilometrov. Zanimivo pa se mu tudi zdi, da ga v Sloveniji vse pogosteje vabijo na nastope za tujce, ki obiščejo našo državo. Sprva je šlo bolj ali manj za ljudi z nemško govorečega območja, zdaj pa se ta krog širi.
Njegovi glasbeni začetki so bili enaki kot pri tisočih drugih, ki so si prav tako želeli postati najboljši v svojem delu. »Najprej sem hodil po tekmovanjih in osvojil petindvajset prvih mest – prepričal torej petindvajset različnih komisij in šele nato leta 1998 na svetovnem prvenstvu v Italiji postal absolutni svetovni prvak v igranju na diatonično harmoniko,« pove. V svojem delu je že takrat videl prav posebno poslanstvo, ki ga prenaša še danes: vedno na novo dokazovati, da harmonika ni glasbilo, ki spada samo na veselice. »Slovenska glasba najlepše zazveni iz harmonike,« je prepričan.
Treme zaradi igranja nima nikoli. Včasih ga je le kdaj zaskrbelo, da bi se mu med nastopom pokvarila harmonika. Nekdaj se je tudi obremenjeval, ali bo s svojim igranjem zadovoljil naročnikova pričakovanja. Tudi s tem je opravil, ko je uvidel, da ga tako ali tako ne bi povabili, če ne bi poznali njegovega programa in dela in jim to ne bi bilo všeč. Ponujal pa se sam ni nikoli, kakšno vabilo je tudi odklonil – iz preprostega razloga, pravi: »V zgodbi se pač nisem videl.«
Kaj pa svetovno znani ljudje, ki jih ob svojem delu spoznava? Je kdo nanj naredil prav poseben vtis? Omeni papeža, ki ga je navdušil s preprostostjo in čisto energijo, ki jo oddaja, ter Terencea Hilla, ker je kot otrok rasel z njegovimi filmi. »Na splošno pa so najuspešnejši igralci in športniki najbolj prijetni, vedno so me lepo sprejeli in bili spoštljivi, kot da sem eden od njih. Se pa okrog njih vrti ogromno ljudi z različnimi interesi, zato je v teh druščinah zelo pomembno, da si diskreten in profesionalen. Čeprav kdaj objavim kakšno fotografijo s katerim od zvezdnikom na družbenih omrežjih, saj je to navsezadnje dobro za lastno promocijo, se z obrazi znanih in pomembnih ljudi, za katere nastopam, ne izpostavljam, saj bi s tem lahko škodoval poslu,« zaupa še manj znane plati svojega dela. V smehu pa še doda, da se mu je pogosto zgodilo, da sploh ne ve natančno, za koga nastopa, ker pač ne pozna vseh politikov in podjetnikov, ki se udeležujejo dogodkov, na katere povabijo njega in njegovo harmoniko.
