Postojnske porodnišnice si ne znamo predstavljati brez njenega direktorja, pravzaprav kar očeta, dr. Aleksadra Merla. Njegovo prekipevajočo energijo je čutiti na vsakem koraku porodnišnice: kar naenkrat se na hodniku prikaže izza ovinka, v drugem trenutku je že v ordinaciji ali v operacijski sobi. Nič mu ni težko. Čeprav veliko znanih Slovenk rodi v njegovi porodnišnici, pravi, da ne dela razlik in je dostopen prav vsem. Delo, ki se mu razdaja že skoraj štirideset let, mu je pisano na kožo in bi se zanj še enkrat odločil. »Največji izziv je srečno izpeljati težak primer, pri katerem so pomembni znanje, izkušnje in občutek.« Porodnišnica je njegovo življenje, težko bi zdržal doma, dokler lahko dela, se smeji. Star je 65 let.
Za vami je več kot petnajst tisoč porodov. Kako se je vaš pogled na porod spreminjal skozi leta?
Ko sem začel v 80. letih in sem bil še specializant, je bil ginekolog porodničar odvisen predvsem od svojega znanja, spretnosti rok in opazovanja. Ni bilo endoskopskih operativnih metod, vse se je reševalo klasično. Danes pa nam kemične in ultrazvočne preiskave omogočajo zelo hitre rezultate. Ko smo nekdaj sumili, da je zarodek odmrl, nismo imeli ultrazvoka, da bi se o tem prepričali. Manjše krvavitve smo opazovali mesec dni, da smo na koncu res ugotovili, da z nosečnostjo ne bo nič. Danes to takoj vidimo z ultrazvokom in s testiranji krvi. Včasih nisi mogel ničesar prehitevati, čakal si, da bo narava sama nekaj naredila. Danes pa smo mogoče zaradi vseh teh tehnik včasih celo malce prehitri, ampak pač živimo v čisto drugih časih. Nekoč razen slušala za plodove srčne utripe, ki jih v prvih nekaj mesecih niti ne slišiš, nismo imeli nobenih pomagal. Ko smo dobili prvi, neki ameriški ultrazvok, nismo imeli nobene literature, bili smo samouki. Rasli smo z razvojem tehnik in pomagal. Tehnika in elektronika sta nam omogočili, da smo danes mogoče prišli že skoraj predaleč. Vprašanje je, kje so meje. To se vsak dan sprašujemo.
V čem se porodi v Postojni razlikujejo od drugih slovenskih porodnišnic?
Ne razlikujemo se toliko. Morda smo kot majhna ustanova specializirani za ginekologijo in porodništvo, ki je nadzorljivo, zato ima tudi pacient svoj obraz, ni številka. Manjša ustanova ima te prednosti, ima pa tudi minuse, tako kot vsaka stvar. Zagovarjam ustanovo s kakovostnim kadrom, ki dobro pozna svoj poklic, z dobrimi aparaturami in urejenimi prostori. Imamo dokaj udobne sobe. Veliko sem hodil po svetu in po tem, kar sem videl, lahko rečem, da me ni sram, in bi celo rekel, da smo lepo uredili stavbo, ki je v občinski lasti. Zgrajena je bila s samoprispevkom občanov, tako da mi skrbimo in vlagamo vanjo. Je edina bolnišnica v Sloveniji, ki ni v lasti države.
Kako je mogoče v prihodnosti še izboljšati razmere za še boljše počutje porodnic?
Mislim, da smo zajeli zlati standard, ko smo orali ledino z združenjem Naravni začetki. Ginekološka stroka ni bila navdušena nad rojevanjem doma. Po vojni smo se dogovorili, da naj bi ženske vsekakor rojevale v porodnišnicah. Bojimo se namreč velikih izgub krvi, vemo, da je porodništvo najbolj krvava veja medicine, in krvavitve so tako hitre, da jih je v domačem okolju težko obvladati, kljub sposobni babici. Včasih ima v takih primerih še izkušen zdravnik težave ohraniti življenje. Tako se je država odločila prav zato, da bi bilo manj smrti otrok ter nosečnic in otročnic. V povojnem obdobju smo bili na Primorskem edina porodnišnica, potem so jo odprli še v Kopru in Šempetru pri Gorici. Pri nas je bilo precej mlade populacije, oficirji in njihove žene so se zdravili tukaj, kjer je bila glavna mejna obrambna črta proti Italiji in Natu. Po odhodu JLA iz Slovenije smo imeli velik padec pacientov, zato smo morali okoli leta 1994 razmišljati, ali se bomo kar pustili zapreti, potem pa smo se uprli z dobrim delom. Prvi v Sloveniji smo začeli izvajati porode v vodi, nadaljevali smo z epiduralno analgezijo, skratka, vseskozi poskušamo biti nad gladino vode in dopadljivi ljudem. Skozi smo dali tudi prve poskuse babiškega poroda. Potem pa smo se na posvetu strokovnega sveta naše bolnišnice odločili to dovoljevati do neke mere, da ne bi imeli zapletov, ker bi preveč poslušali želje in ideje žensk na porodu oziroma njihovih spremljevalk. Imeli smo namreč nekaj slabih izkušenj s spontanimi porodi žensk, ki niso dovoljevale strokovnih ukrepanj, zaradi česar osebje ni hotelo več prevzemati odgovornosti za takšne porode. Danes se z ženskami, ki se odločijo za porod pri nas, dogovarjamo, gremo skozi njihove porodne načrte, če jih imajo, jim povemo, kaj dovolimo in česa ne, da se zavarujemo in izognemo morebitnim tožbam.
Kaj dovolite in česa ne?
Smo sicer precej permisivni. Ne dovolimo pa, da bi bila denimo v porodni sobi vsa družina. Lahko je partner, zraven dovolimo še spremljevalko ali doulo. Ker je osebje opažalo, da so včasih doule preveč vplivale na odločitve porodnic, ki so potem odklanjale sugestije našega osebja, smo takrat zaprli vrata preveliki alternativi.
Rekli ste, da ste zadržani do porodov doma …
Čim starejši si, bolj si skeptičen, da bi dopuščal stvari, ki vodijo v preveliko tveganje.
Ampak vaš odgovor na to je bil babiška hiša. Kako poteka porod v njej?
Povsem normalno, dokler vse poteka po pameti. Porod ne more trajati dva dni – ko se začne, se začne. Potem moraš dogajanje nadzorovati, to so zelo transparentne zadeve.
Pred kratkim smo bili na obisku v slovenjgraški porodnišnici, tam so povedali, da so zmanjšali število carskih rezov. Kako je pri vas?
Smo v evropskih okvirih, vedno poskušamo biti nekje na sredini. V Sloveniji je trenutno povprečje carskih rezov okoli 20 odstotkov. Pri nas smo pozorni, da se ne odločimo prehitro in z levo roko za carski rez. Imamo perinatološki zapisnik, v katerem je natančno dokumentirano, zakaj smo naredili carski rez, če pride do kontrole. Za ta poseg mora biti indikacija, na željo pacientke v Sloveniji carskega reza ni. V literaturi je carski rez še vedno najtežji način rojevanja. To drži, ampak dejansko se je tehnika precej spremenila. Mi izvajamo v glavnem carski rez s spinalno anestezijo, pri katerem je ženska budna, partner je zraven pri njeni glavi, tako da dobi takoj otročička, dokler mi ne končamo posega, potem pa sta seveda mamica in otroček skupaj v sobi.
Kako pa je s takojšnjim kožnim stikom mamice in novorojenčka pri takem porodu?
Seveda lahko tudi mamica takoj dobi otroka, medtem ko mi končujemo poseg. Paru se prilagodimo tako, da smo vsi zadovoljni.
Ste eden najbolj znanih ginekologov porodničarjev pri nas. Priljubljeni ste med znanimi Slovenkami, skrbeli ste za zdravje tujih diplomatk. S čim ste si zaslužili naklonjenost vseh teh žensk?
Mislim, da je to plod normalnega, trdega in nenehnega dela. V svojem življenju sem zelo malo dopustoval in ogromno delal. Morda sem si to zaslužil tudi z dostopnostjo. Še večje razumevanje sem imel tudi za čisto običajno prebivalstvo. Estradnice so po naključju prišle zraven. Najprej je prišla ena, dve, pa so povedale drugim, opisale izkušnjo v medijih, in jih je prišlo vedno več. To pa je za porodnišnico vsekakor pomembno, saj preživimo od porodov. Vsak porod nam nekaj finančno prinese. Drugo so dogovori o delu z zdravstveno zavarovalnico, na primer število posameznih operativnih posegov.
Zdi se, da porodnišnice tekmujejo, da bi pridobile čim več porodnic. Dobro je, da imajo ženske izbiro. Kako se premika pri vas?
Trudimo se za dobro opremo, pomembni so nam urejeni, ugledni prostori in komunikativen strokoven kader, ki gre ljudem na roko in razume ljudi v stiski. Vsak ima namreč svojo zgodbo.
Znani ste bili po svojem mandatu poslanca, menda ste v politiko zašli po naključju. Kaj ste želeli spremeniti?
Kot sem že rekel, so hoteli takrat našo porodnišnico zapreti in smo se z domačo okolico branili, češ da ima bolnica zgodovino, sloves. Takrat so me potem prišli vprašat, ali bi kandidiral. Rekel sem, da ni težava, če porodnišnica ostane. To je bil dober in korekten dogovor. Tisto obdobje je bilo kar težko, delal sem v bolnišnici in hodil v Ljubljano v parlament. Političnih ambicij pa nisem imel, a preprosto sem moral mandat oddelati (smeh). Kolektiv se mi je prilagodil. Pri velikih odločitvah v državnem zboru se je zgodilo, da sem šel tudi dvakrat, včasih celo trikrat na dan v Ljubljano, vmes pa sem imel še kakšno operacijo. Takrat se je to še dalo, danes pa tako ne bi več živel. Smo pa preživeli in postali priljubljeni. Znašli smo se in mislim, da nam gre dobro.
Kaj vam prinese zadovoljstvo, ko slečete belo haljo?
Morda bi moral biti malo več z družino. Moja žena bi rekla, da sem zadovoljen samo, ko sem v službi. Sicer pa me sprostita narava, gozd, tam se izklopim, ko ne vidim nikogar. Včasih sem po službi tekel, tudi zvečer do sosednje vasi, zdaj pa imam težave s kolenom in bom moral začeti kolesariti. Rad pa tudi smučam, za čuda mi koleno to še dovoljuje. Trije zdravniki smo v kolektivu, ki bi se kar malo preselili na smučišče. (smeh)
