Pri Cii so v posebnem poročilu zapisali, da je bivša Jugoslavija s Titom na čelu sodelovala z nekaterimi teroristi, med njimi pa je bil tudi zloglasni Ilich Ramirez Sanchez, imenovan Carlos Šakal. Šakal je bil eden najbolj iskanih teroristov 20. stoletja. Aretirali so ga pred 22 leti v Sudanu in ga prepeljali v Francijo, kjer je izvršil svoje najbrutalnejše napade.
Obsodba
Šakala, ki je danes star 66 let, je tožilstvo obtožilo 1975 ubojev in ga obsodilo na dosmrtno zaporno kazen. Tudi Šakal je v svojih knjigah zapisal, da je sodeloval z jugoslovanskimi tajnimi službami. »25. avgusta 1983 sem s pomočjo jugoslovanske tajne službe podtaknil eksploziv v rezidenco francoskega konzula v Bonnu in nato odšel v Zahodni Berlin z avtomobilom jugoslovanskih registracij,« je zapisal v svoji knjigi.
Olimpijske igre v Sarajevu
V času Šakalovega napada v Bonnu se je Jugoslavija intenzivno pripravljala na olimpijske igre v Sarajevu in Cia je v poročilu zapisala, da je obstajala velika verjetnost terorističnega napada na olimpijsko vas. Glede na poročila Cie naj bi glavno nevarnost predstavljali hrvaški emigranti, še posebej Hrvati v Zahodni Nemčiji. Veliko nevarnost naj bi predstavljala tudi organizacija Hrvatski narodni otpor, ki jo je vodil Vjekoslav Maks Luburić, poveljnik okrutnega koncentracijskega taborišča Jasenovac. Američani so domnevali, da so imele razne hrvaške ekstremistične skupine okoli štiri tisoč članov, ki so izpeljali nekaj terorističnih napadov in ugrabitev potniških letal. Ameriško poročilo je prav tako vsebovalo opozorilo, da bi takratno olimpijsko vas lahko napadli teroristi iz Albanije in celo Iran. Iran bi se po mnenju ZDA lahko vpletel zaradi obtožbe bodočega predsednika Bosne in Hercegovine Alija Izetbegovića, da želi ustvariti islamsko državo. Izetbegović je bil obsojen na 14-letno zaporno kazen.
Sodelovanje s Šakalom
Povezavo Šakala in jugoslovanske vlade je potrdil tudi bivši zaposleni SDB (Službe državne varnosti) Dušan Stupar, ki je trdil, da je Šakala leta 1976 sam aretiral: »Nekega dne sem se vozil z avtomobilom po Beogradu, ko me je kontaktiral šef beograjske tajne službe Obren Đorđević. Vprašal me je, ali imam s seboj pištolo in ali sem v bližini hotela Metropol. Pištolo sem šel iskat na najbližjo policijsko postajo in odšel v hotel. Tam je bilo že več naših ljudi, ki so igrali goste. Takrat mi je vodja rekel, da bomo aretirali Carlosa. Vodja hotela je poklical Šakala in mu dejal, da je treba v njegovi sobi preveriti neke inštalacije. Ko je odprl vrata, sem skočil nanj in ga aretiral.« Dušan naj bi nato dlje časa sodeloval s Šakalom.
Izdali so ga Nemci
Stupar je povedal, da naj bi informacijo o tem, da je Carlos v Beogradu, dobili od Vzhodnih Nemcev: »Carlosa nismo zasliševali, ampak sem se z njim pogovarjal kot s prijateljem. Hodila sva v kavarne in restavracije, seveda pa so bili okoli naju zmeraj preostali agentje. Bil je izjemno razgledan in miren človek. Nikoli ne bi pomislil, da je zloglasen terorist.« Po njegovih besedah so Carlosa obdržali v Beogradu zaradi njegovih kontaktov z drugimi tajnimi službami po svetu in z njegovo pomočjo uničevali teroristične skupine v Jugoslaviji.
