Stefan naj bi užival in preprodajal droge. Poleg tega naj bi užival ogromne količine alkohola. Imel pa je tudi precejšnje duševne težave, zaradi katerih se je zdravil.
Stefan ali Štefan je bil večini Izolanov znan vsaj na videz. Potikal se je sem in tja po mestu, po navadi v večernih urah. Prepoznali bi ga po temnejši polti, po kapuci ali pokrivalu na glavi ter pogledu, vedno usmerjenem v tla.
Ko je v Psihiatrični bolnišnici Idrija spoznal Andrejo, je poleg zaupnice dobil tudi streho nad glavo. Andreja je bila poleti 2016 hospitalizirana zaradi poskusa samomora, Stefan je bil v tistem času pacient istega oddelka, zaradi samomorilnih misli. Poleg njiju dveh, ki sta bila prijatelja, a bojda ne intimna, je nato v stanovanju, malem prostoru, velikem vsega 28 kvadratnih metrov, s kuhinjico, dnevnim kotičkom, tesno sobico in malim balkončkom, krajši čas živel še en moški, Andrejin intimni prijatelj, 58-letni brezdomec Borut, ki naj bi bil v času Andrejinega umora v komuni v Sloveniji.
Z nožem po Izoli
Stefan je mrtvo Andrejo, ovito v preprogo, vlekel 300 metrov do zabojnikov za smeti, jo tam odložil in se vrnil v njeno stanovanje.
Po Izoli se je Stefan sprehajal z nožem. Hladno orožje je imel vedno s seboj, celo na psihiatriji v bolnišnici, pove moški, ki je z njim preživel dosti časa. Konzumiral naj bi enormne količine alkohola, psihoaktivna zdravila oziroma enkrat mesečno injekcijo za umiritev samomorilnih misli. Uslužbenci Centra za socialno delo (CSD) Izola naj bi bili z njegovimi težavami, nevarnim temperamentom, ki da je bil kot tempirana bomba, dodobra seznanjeni. O primeru smo poizvedovali tudi na CSD, ki ima sedež na Cesti v Pregavor 3a, samo 1300 metrov oziroma pet minut hoje od kraja zločina, a do zaključka redakcije njihovih odgovorov nismo prejeli. Stefanove korenine segajo v Honduras; prihaja iz velike družine, ima šest sorojencev, a oba starša sta mu umrla, pred tragičnim dogodkom pa je bil v Idriji večkrat prisilno hospitaliziran.
Andreja je imela težko življenje
V Izolo je prišla pred 12 leti kot brezdomka, dokler je na ulici ni pobral in pozneje oženil Mirsad. Pokojni Mirsad je pred smrtjo avto ter garsonjero na Koprski ulici 30 oziroma Dvoriščni ulici 19 prepisal na pokojno Andrejo. Triinpetdesetletna žrtev, ki je pred leti zbolela za rakom dojke, pozneje naj bi bolezen napredovala tudi v obliki metastaz, je imela težko življenje, bila je žrtev več vrst nasilja. Preživljala se je s 450 evri pokojnine, upokojena je bila zaradi bolezni. Andreja ni mogla vedeti, da bodo roke moškega, ki mu je tako velikodušno ponudila pomoč, ga imela za prijatelja, samo osem mesecev pozneje zagrešile tako strašen umor ter kruto smrt, ki si je nihče ne zasluži.
