Čeprav je posnela na stotine oddaj Prava ideja, za katere je prejela številne nagrade, bi voditeljica Edita Cetinski vse v trenutku zamenjala za to, da bi lahko spet objela sina Vida, ki je lani, sredi poletja, nekaj dni za tem, ko so se z družino vrnili s počitnic na Siciliji, nenadoma umrl. »Slišala sem ljudi, ki so pripovedovali, kako huda je bolečina ob izgubi otroka, a je ob vsem sočutju nisem bila sposobna dojeti v vsej njeni globini,« je iskrena. Sinova smrt jo je popolnoma zlomila. Ker človeka nihče ne pripravi na tako hudo življenjsko preizkušnjo, si je Edita z možem Zvonetom in najstniško hčerjo Eli poiskala strokovno pomoč, da bodo znali (za)živeti z izgubo.
Z možem sva skupaj že več kot trideset let in res nama je lepo. Še posebno zadnjih dvajset let, ko sta se rodila Vid in Eli, je bilo zelo lepih. Moja družina je bila največja sreča. Dobro smo se razumeli, veliko lepega počeli, potovali, se pogovarjali in zabavali. Nekateri hodijo v slaščičarne in na razvajanja, jaz pa sem si baterije polnila doma, med svojimi domačimi. Moja družina je bila moja oaza miru, kjer sem si nabrala moči za vse ostalo, kar sem počela,« pripoveduje Edita, ki je Pravo idejo začela pripravljati maja 2008, ko se je začela svetovna finančna kriza. Z njo je premikala meje mogočega. Mnogi so ji napovedovali, da z njo ne bo zdržala do konca leta, da ji bo zmanjkalo sogovornikov. Vendar se ni dala – trmasta in odločna, kot je, je vsakič znova iskala nove primere uspešnosti in ustvarjalnosti. »Kolikor se sliši oguljeno, je kriza res priložnost, da ljudje pokažejo, kako se znajdejo v kriznih razmerah, ko so se prisiljeni usmeriti drugam in poiskati druge priložnosti. Vsa čast ljudem, ki so bili tega sposobni. Ki so pokazali, da so pogumni in odločni, četudi jim kdaj manjka samozavesti, da bi še bolj verjeli v to, kar delajo. Vsak je dosežek zase, zato ne bi mogla govoriti, katera je najboljša Prava ideja in kateri najboljši med njimi.« Velik vtis sta nanjo naredila Ivo Boscarol in Zinka Kobula Kamenšek, profesorica na steklarski šoli, ki se je po izgubi službe lotila ustvarjanja steklenega nakita. S tem je želela dijakom dokazati, da se da od stekla tudi preživeti. Navdihujejo jo ženske podjetnice, ki so tudi matere. Vložiti morajo še več energije, da vzgajajo otroke, vodijo gospodinjstvo in podjetje ter so ob tem še srečne. To se ji zdi največ, kar lahko doseže kakšna ženska. Edita se z ekipo še posebej trudi, da v oddaji predstavi podjetnice. Ženske niso nikoli silile, da bi prišle v Pravo idejo. Moški znajo biti precej bolj agresivni. V oddajo ni lahko priti, saj so merila visoka in javno preverljiva.
Posebna čast in navdih
»Ljudje, ki jih predstavljam, so velik navdih zame. Najbolj me navdušuje njihova vztrajnost, saj sem takšna tudi sama. Ko v nekaj verjamem, to tudi uresničim. Ne glede na vsa polena, ki jih dobiš pod noge. Vedno je treba slediti svoji želji, vztrajati in biti pogumen, se ne ozirati na druge, temveč verjeti vase,« je prepričana. Razmišljala je, da bi morda nekoč ustanovila svoje podjetje, a ga za zdaj še ne bo, saj ima v oddaji še veliko za povedati. Prava ideja ima močan podjetniški duh, saj je Edita poskrbela za to, da je sofinancirana iz evropskega kohezijskega sklada. Ker je vanjo vložila veliko truda, je zanjo prejela številne nagrade. Ena od njih je bilo izobraževanje na sloviti univerzi Stanford. Voditeljica je imela še veliko načrtov in pravih idej, ko je sredi lanskega poletja nepričakovano udarila najhujša bolečina – Vidova smrt.
Sinova smrt jo je sesula
»To je bil šok, ki se ga ne da opisati.
Čutiš fizično bolečino, ko se ti srce para. Zelo težko je sprejeti tak udarec usode. Tiste mame, ki so to doživele, vedo, o čem govorim. Prej sem bila sočutna do njih, nisem pa doumela vse razsežnosti tragedije, ki se ti zgodi. Tisti, ki tega ne doživi, ne more vedeti, kako to boli. Ko se je zgodilo nam, se je sesul svet. Nisem vedela, kako in zakaj. Poskušala sem razumeti, kako je mogoče, da povsem zdrav fant, ki je sanjal o vesolju, ga zadnji dve leti ves čas preučeval in naštudiral vse rakete ter se je odločil, da bo delal v Nasi, nenadoma umre. Bil je inteligenten, poln humorja, ni maral sistema in nesmiselnih avtoritet, vedno je iskal drugačne (srčne) rešitve. Bil je neobremenjen in je na vse gledal z dušo. Še zdaj ne razumem, kaj se je zgodilo, pa tudi zdravniki po obdukciji mi niso znali povedati, zakaj je pri tako mladem fantu prišlo do zastoja srca. Prav nič mi ni bilo v tolažbo, da takšnih primerov niti ni tako malo. Vse, kar lahko narediš, je, da sprejmeš. Da greš naprej. Da se še bolj zavedaš vsakega trenutka, ki ga preživiš s svojimi najdražjimi,« razlaga Edita, ki je nekaj dni po Vidovi smrti skupaj z Zvonetom in Eli poiskala pomoč dr. Onje Tekavčič Grad. Bila je in je še vedno v veliko pomoč. Razložila je, da proces žalovanja traja od enega do dveh let. »Pripravljena sem si vzeti čas, nič ne hitim, mislim, da bo nekoč prišel čas, ko se bomo spominjali lepih trenutkov z Vidom. Že zdaj, kljub neizmerni bolečini, sem hvaležna, da smo preživeli teh lepih dvajset let. Bilo je lepo. Žal pa nimam ne jaz ne nobeden od nas vpliva na to, kdaj se bo končalo življenje vsakega od nas,« razlaga Edita, ki ji je v veliko tolažbo, da ji je hči Eli dejala, da bodo preživeli, košček po košček, iz dneva v dan, da ne pozna tako močne ženske, kot je njena mama.
Vsak dan posebej
»Hči, ki je dijakinja tretjega letnika in si želi študirati medicino, mi je največji navdih. Veliko se pogovarjamo. Pogovor je ključ do tega, da začneš normalno delovati. Prej smo bili povezani, tragedija nas je še bolj povezala.« Po Vidovi smrti se je zavila v molk. »Težko je. Vidim, ko me ljudje gledajo, pa si ne upajo nič vprašati. Na pogreb so prišli vsi sodelavci, Vidovi sošolci in prijatelji, za kar sem jim zelo hvaležna, saj sem čutila njihovo podporo. Občutek, da v svoji žalosti nisem sama, mi veliko pomeni. Sploh nisem vedela, koliko prijateljev in prijateljic je imel. Ki so mi povedali, kako ga pogrešajo, da so ga imeli radi. Po nasvetu psihologinje sem si štiri mesece vzela zase. Še vedno ne verjamem, da se je zgodilo, kot da bi opazovala, da se to dogaja nekomu drugemu. Ti meseci so bili preživetje iz dneva v dan, kar še vedno traja. Vida imam ves čas v mislih, podnevi in ponoči. Najpomembnejše je, da se naučim živeti s to bolečino. Za to se trudim vsak dan, drugače ne morem naprej,« je iskrena Edita, ki je vse napore vložila v to, da se je zbrala, in pred kratkim posnela oddajo. »Pred kamero je še šlo. Vedela sem, da moram biti profesionalna, četudi so mi misli velikokrat odtavale, a sem se zbrala. Ko pa sem prišla domov, sem se zrušila in zjokala. Pravijo, da bo čedalje lažje, a mi še ni. Misli so obremenjene, še vedno čutim njegovo prisotnost. Ponosna sem, da sem vse to preživela brez tablet. Zdi se mi, da bi v nasprotnem samo odlagala bolečino. Zavedam se, da moram iti naprej. Vem in verjamem, da bomo enkrat spet skupaj, a je zame to še vedno velik šok,« je sklenila.
