Julija lani smo poročali, da je iz psihiatrične ustanove na Rabu konec junija pobegnil Drago Babić, rojen v Tesliću v Bosni in Hercegovini. Pacient na Rabu je bil od leta 2012. Bival je na različnih oddelkih zaprtega dela, kjer je imel izhod le na posestvo ustanove.
Danes 64-letnega Babića so nazadnje videli v tamkajšnjem mestu Kampor. Od takrat je za njim izginila vsaka sled.
Odprla mu je vrata, on jo je ustrelil v glavo
Pisalo se leto 2009, ko je vojni veteran Babić med obhodom reških kavarn začel streljati na svojega vojnega tovariša Zorana Šalova. Ker se je početje izkazalo za jalovo, je sedel v avtomobil in se odpeljal do njegove hiše. Na pragu hiše je v glavo ustrelil takrat 19-letno Anito Šalov, Zoranovo nečakinjo, ki mu je odprla vrata. Hotel si je soditi sam, a se je le ranil. Sodili mu niso, ker ni bil primeren za sodno obravnavo.
Hotel si je soditi sam, a se je le ranil. Sodili mu niso, ker ni bil primeren za sodno obravnavo.
Živijo v stalnem strahu
Včeraj je od incidenta minilo osem let. Danes 27-letna Anita je v 24-urni oskrbi staršev Ksenije in Željka ter sestre Andree in njenega soproga, je družina zapisala v odprtem pismu. Ker je Babić – kolikor vejo – še vedno na prostosti, vsak dan živijo v strahu. Zato se borijo z inštitucijami, državo, sodstvom in policijo. Bojijo se, da mu je nekdo pomagal pobegniti z Raba (v času pobega so se pojavile informacije, da so ga videli na avtobusu za Bakar, mesto v Hrvaškem Primorju), bojijo se za svoja življenja. »Neradi se pojavljamo v tisku in po televiziji, ker vsaka novica povzroči dodaten stres, bolečino in občutke nemoči, a vedno znova se vprašamo: Je nedolžno življenje naše Anite res tako malo vredno? Kdo bo nosil odgovornost za vse nepravilnost, za uničeno mlado življenje, če ni več storilca? Lahko mi kot družina živimo mirno življenje, kot smo ga živeli pred tragedijo, nam lahko inštitucije v naši državi zagotovijo ta mir? Slišite v naših besedah krike naše Anite?«
Tudi če je mrtev, si družina to vseeno želi zagotovo vedeti.
Ogorčeni so, da je skoraj nepokretna in epileptična oseba, ki brez močnih zdravil ni mogla funkcionirati, sploh lahko pobegnila. Varnostne kamere pobega niso posnele, varnostnika na odrejenem mu mestu ni bilo. Iskalna akcija je stekla domala nemudoma, a je Babiću vseeno nekako uspelo izginiti. Direktorica zavoda je pozneje dejala, da pacienta niso bili dolžni zadrževati, čeprav je reško okrožno sodišče odločilo, da mora Babić v ustanovi ostati do 30. novembra 2016.
Ne mislijo obupati
Po besedah hrvaške policije so njihovi policisti preiskali več lokacij na otoku in da si še vedno prizadevajo, da bi Babića našli.
