Ko smo takrat v UKC Ljubljana spraševali, ali nam lahko to potrdijo, smo dobili odgovor, da se niti tisti dan niti nekaj dni prej ali pozneje kaj takega ni zgodilo. Ne gre za to, da je bolnik umrl, saj se na tem oddelku to ves čas dogaja, temveč za ponovni dokaz o slabih odnosih med zaposlenimi prav tam, o neprimerni medsebojni komunikaciji, o vedenju torej, ki za tako medicinsko ekipo sester in zdravnikov ni na mestu. Konec koncev se lahko tudi zaradi tega marsikaj zgodi. Dokaz za to je primer Ivana Radana, s katerim se že leto in pol ukvarjajo sodstvo, domači in tuji medicinski strokovnjaki ter slovenska in žal tudi tuja laična javnost. V ta primer reanimacije je bila vpletena (jo je tudi vodila) ista zdravnica kot pri skoraj povsem enakem dogodku, ki se je zgodil decembra 2014 in zaradi katerega je Radan sodelavce poučeval, kako naj bi taka reanimacija potekala.
Astronomske plače
Korekten odnos do sodelavcev je namreč ključnega pomena. A nekaterim prizadevanja dr. Radana niso bila po volji, čeprav naj bi koristila vsem, predvsem pa bolnikom. Toda o tej zgodbi bomo še poročali. Morda za zanimivost le to, da ta ista zdravnica po poročanju Konfederacije sindikatov prejema izredno visoke plače (kar je vse objavljeno na medmrežju), ker naj bi na mesec delala vse ure svoje redne mesečne obveznosti, poleg tega pa naj bi naredila ogromno nadur, veliko več, kot je po zakonu dovoljeno. Po teh podatkih naj bi na dan delala kar po 18 ur. Januarja lani, na primer, naj bi za to prejela 10.015 evrov bruto plače, leto poprej pa povprečno več kot 8000 evrov. Kako je to mogoče, čeprav je ministrstvo v UKC Ljubljana opravilo izredni upravni nadzor, ki je svoje delo končal septembra 2015, omenjena zdravnica pa kljub temu še naprej prejema plačo, ki ni v skladu z zakonodajo? Res je, da so zdravniki zelo izobraženi, in res je tudi, da nekateri veliko delajo, vendar bo najbrž težko pojasniti tako visoke prejemke, s čimer se bomo tudi še podrobneje ukvarjali. Kajti upravni nadzor ministrstva za zdravje v UKC Ljubljana očitno ni čisto nič zalegel in z javnim denarjem (ki ga mnogo ljudi zelo težko zasluži) razmetavajo, kot da ga dajejo iz lastnega žepa. Pričakujemo torej natančno ukrepanje, katerega posledice morajo biti finančne: za odgovorne in za prejemnike teh plač, ki morajo preplačila vrniti.
Eden priprt, drugi pa veselo na položajih!
Že ves čas se poskušamo dokopati do resnice, kdo je za afero Radan oziroma zgodbo s kalijem odgovoren. Pri tem velja omeniti, da je Radan v priporu, vsi tisti, ki so v zgodbo vpleteni, pa še vedno sedijo na svojih položajih. Razen dr. Bojane Žvan, ki so jo odstavili z mesta predstojnice, ker naj ne bi znala vzpostaviti primernega nivoja medsebojne komunikacije, da bi delo potekalo tako, kot je treba in varno za bolnika. In dr. Viktorja Šviglja, ki je vodil oddelek intenzivne enote, kar je vsesplošno znano.
Ker velja v UKC Ljubljana natančno določen protokol za ravnanje v takem primeru, je največja odgovornost na strokovnem direktorju nevrološke klinike dr. Davidu B. Vodušku. To smo v našem mediju že nekajkrat zapisali, in čeprav je zgodba večkrat potrjena, še vedno sedi na svojem starem položaju, ki ga zaseda že dve desetletji. Kako to, da je tako »nedotakljiv«? Za to, da bi ga vsaj suspendirali, če ne že odstavili (kot so naredili z drugimi), sta v prvi vrsti odgovorna generalni in strokovni direktor UKC Ljubljana. Vodušek bi moral poskrbeti za celo vrsto stvari, ki jih protokol zahteva, pa ni ravnal niti po enem samem pravilu. Izrecno je naročil, naj se tisti, ki so za dvoumno zgodbo vedeli, pri obveščanju izognejo Bojani Žvan in tudi medicinski sestri Dursumi Musić. Slednji najbrž zato, ker bi skoraj zagotovo informacijo prenesla predstojnici, takrat Bojani Žvan. Mimogrede, sestri Dursumi Musić so menda prepovedali, da bi karkoli rekla v svoj zagovor glede na obtožbe medicinske sestre Petre Šanc, ki je na sodišču izjavila, da je tako pritiskala nanjo, da je morala službo zamenjati. Ker gre za osebnostno pravico, ji tega nima pravice nihče prepovedati. Takšno ravnanje bi zagotovo sodilo v mobing.
Popravek
V včerajšnjem časopisu nam je malce zagodel tiskarski škrat. V članku z naslovom Dr. Radan ni moril svojih bolnikov je na 14. strani prišlo do napake v prvem odstavku stolpca, kjer manjka del stavka. Pravilen stavek se glasi: Najprej je bilo govora o kaliju, za katerega je zdaj že precej jasno, da ga dr. Radan bolniku Gjuru Debelecu ni vbrizgal, da je torej njegova pripoved o tem, da je s tem dejanjem zgolj hotel opozoriti na nedostojanstveno umiranje bolnikov v mukah, resnična. Bralcem se za napako iskreno opravičujemo!
Kdo je najbolj škodil ugledu UKC Ljubljana?
Namesto da bi Vodušek k sebi poklical vse vpletene in se po pravilih z njimi pogovoril, saj naj bi o zadevi presojala najprej stroka, je šel na policijo, kjer je izjavil, da gre za evtanazijo. S tem pa je bistveno škodil ugledu UKC Ljubljana in posebej nevrološke klinike, ki je v tujini postala znana kot klinika smrti. Kako je lahko ocenil, da je šlo za evtanazijo, ne da bi si ogledal en sam dokument o zdravljenju tega bolnika, ki naj bi mu Radan dal kalij? Vse, kar se je zgodilo pozneje, vsak dan bolj jasno kaže na (slabo) zrežirano spletko. Problem je, da ima zaradi nje škodo UKC Ljubljana in vsa slovenska medicina. Pa se vseeno nihče ne zgane. Vsi samo opazujejo, kaj se dogaja na sodišču. Kot da se svoje odgovornosti nihče ne zaveda.
Tukaj je še problem sedanje predstojnice kliničnega oddelka, dr. Janje Pretnar Oblak. Kakor je sama napisala v svoji ponudbi za odstop (dokument imamo v uredništvu), ji je bilo mesto predstojnice ponujeno, še preden je bila Žvanova odstavljena. Kar pomeni, da drugi, ki bi se prijavili na razpis, niso imeli enakih možnosti. Tudi to je popolnoma nesprejemljivo, če se milo izrazimo. UKC Ljubljana bi moral ukrepati že sam po sebi, kar velja tako za svet zavoda kot za strokovni svet. Preveriti bi morali vse, kar se je dogajalo, ne pa da se zaprejo vase, dajejo lažne izjave (kot je na primer tista, da ni bilo neuspele reanimacije) ali pa preprosto molčijo. To je v trenutku, ko ljudje ne vedo, v kakšno ustanovo gredo, če naj bi jih sprejeli na nevrološko kliniko v Ljubljani, nezaslišano.
Je vse v redu, če si tiho?
O ravnanju zdravniške zbornice bi prav tako lahko zapisali marsikaj. Kdo je sestavil komisijo za izredni strokovni nadzor, ki je bila neustrezna? Kako bo zdravniška zbornica v zvezi s tem ukrepala? Zakaj na zastavljena vprašanja v zvezi z nezakonitostjo svojih postopkov, naslovljena tako na predsednika zdravniške zbornice kot na njene organe (predsednico etične komisije in tožilca zdravniške zbornice oziroma njegovega namestnika), od januarja 2014 do danes ni bilo nobenega odgovora?
Pa poglejmo še na ministrstvo za zdravje: ministrica Milojka Kolar Celarc je kmalu po izbruhu afere od dr. Voduška zahtevala odstop. Vodušek naj bi ga sam ponudil, pa ga menda tedanji strokovni direktor dr. Sergej Hojker ni hotel sprejeti. To je bila napaka, kajti glede na odgovornost dr. Voduška bi ga moral sprejeti. Takrat bi še obstajala možnost, da se zadeve spravijo v red, pa se to ni zgodilo. Kako lahko ministrica za zdravje zaupa zdravstvenemu svetu, ko pa v njem še vedno sedi Vodušek, ki mu je jasno izrazila nezaupanje? Kot smo v našem mediju že spraševali: kaj tako izjemno dobrega je storil dr. Vodušek, da je mnenje spremenila? Ali pa zgolj ignorira nastalo stanje. Nekaj mora biti.
V naši državi, ki je pravna samo takrat, ko gre za malega človeka, lahko tisti na položajih očitno delajo, kar hočejo, pa se jim ne more nič zgoditi. Bogovi so pač nad zakonom.
