Jaz sem Bruselj, pravi napis na velikem plakatu. Bruselj je tudi naša sogovornica Maja, ki v mestu živi že osem let. In ker ima dva majhna otroka, stara šest in tri leta, grozo terorističnega napada doživlja tudi skozi njune oči in oči njunih sošolcev. Zakaj spet bombe, se je po napadu razjokala starejša.
Vsi smo mirno odreagirali, pravi Maja, ki je potem, ko je oddala otroka v šolo, od druge mame slišala nekaj o bombah na letališču, pa stvari ni vzela zelo resno, dokler je ni poklical partner, ki je bil ob eksploziji v bližini železniške postaje. Takrat se je šele zavedela, kako zelo resno je. In potem so se vsuli maili in sporočila, ko so ljudje preverjali, kje so njihovi znanci, prijatelji. Mnogi starši so šli iz šole na metro, dva od njih sta bila celo na istem vlaku kot bomba, a na srečo ne v istem vagonu, iz službe so ji sporočili, naj ostane doma. Iz šole so jo obvestili, da je šola hermetično zaprta in da ji bodo sporočili, kdaj naj pride po otroka. In potem je tako kot vsi starši ždela ob telefonu in računalniku ter čakala.
Brala spletne novice.
In čakala.
Gledala poročila.
In čakala.
Od novembra živimo v strahu. Presenetljivo mirni smo bili, pravi, saj smo nekaj takega pričakovali že od novembra. Že vse od pariških terorističnih napadov, ko se je razvedelo, da je snovalec napadov iz Bruslja, »imamo občutek, da živimo v terorju«. Takrat se je življenje spremenilo. Za vse. Šole so bile dva dni zaprte, ko so jih spet odprli, so imeli otroci »moralno vzgojo«, učili so jih, da morajo biti z vsemi prijatelji. Hči ni nič razumela, pravi Maja.
Da je življenje, morda za zmeraj, temeljito drugačno, so še toliko bolj občutili odrasli. »Ne hodiš tja, kjer se zbirajo ljudje, dvakrat premisliš, kam boš šel. Ne greš v kino na otroško predstavo, ne greš v nakupovalni center, raje greš kam ven iz mesta. Metroja ne uporabljam, peš ne hodim več, vozim se samo še s taksijem, čeprav je drago. Policija in vojska sta ves čas na ulicah, že ves čas velja tretja stopnja nevarnosti.«
Strah se je zalezel tudi v najmlajše - le kako se ne bi, otroške brezskrbnosti ni več. V šoli je odprt samo en vhod, starši ne smejo več stopiti v šolsko poslopje. Vse naokrog je policija. Ko pridejo starši po otroke, jih čakajo zunaj, otroci hodijo v krogu, »ti pa moraš pograbiti svojega in čim prej oditi stran,« opisuje srhljivo vsakdanjost bruseljskih otrok naša sogovornica.
A bodo zdaj kar naprej bombe? Za njeno šestletnico je bil torkov napad kaplja čez rob, ko je mamica končno smela priti ponjo v šolo, je deklica planila v jok: zakaj spet bombe, je spraševala. Bodo zdaj ves čas bombe? Mlajši je ves dan govoril o bombah. In jih risal. Naslednji dan je spet pričakoval bombe.
Na ulici pred šolo je videla fantka v položaju za meditacijo – tako zelo ga je bilo strah, da ga je mama posadila na tla, naj meditira, da se bo pomiril. »Vsi otroci imajo od strahu take velike, široko odprte oči,« pravi Maja.
Popoldne je šla z otrokoma v trgovino. Bila je gneča, pravi, »ljudje so kupovali zaloge za krizne razmere.« Potem so šli na igrišče – in vsa igrišča so bila polna. Kam se boš pa dal z otrokom, pravi. Očitno je tako razmišljala večina bruseljskih staršev.
In kakšno bo zdaj življenje? Tako kot doslej, vzdihne Maja. »Moja osemdesetletna soseda pravi, in jaz se povsem strinjam z njo, da je bil to šele začetek.«
