Sodnica Andrijana Ahačič je presodila, da je Pejić kriv kaznivega dejanja povzročitve posebno hude telesne poškodbe, ki je povzročila smrt žrtve. Sodnica se je po izvedenem dokaznem postopku strinjala s tožilstvom, da je Pejić Foliča najmanj dvakrat s pestjo tako močno udaril v obraz, da mu je zlomil nos in da je zaradi tako močnega udarca padel, udaril z zatiljem ob tla in pri tem izgubil zavest, vdihoval kri ter umrl zaradi zadušitve.
Odvetnik Jaka Šarabon je prepričan, da je krivično za smrt Foliča bremeniti zgolj Pejića, saj ni bilo le njegovo dejanje tisto, ki je bilo krivo za smrt. "Nastala posledica presega naklep obdolženca," je izpostavil Šarabon. Pejić je tudi danes povedal, da obžaluje, kar se je zgodilo in da njegov namen ni bil, da bi prišlo do pretepa, še najmanj pa, da bi Folič umrl.
Pod vplivom alkohola in zdravil
Odvetnik je opozoril, da so na Foličevo telesno stanje in obrambni mehanizem vplivale precejšnje količine psihoaktivnih snovi, to je alkohola in zdravil. Poleg tega po mnenju obrambe Folič ni bil deležen ustrezne prve pomoči s strani očividcev, kar je imelo neposreden vpliv na njegovo smrt. Dodatno je bilo po prepričanju obrambe napačno ravnanje nujne medicinske pomoči, ker niso bili izvedeni vsi ukrepi oživljanja.
Sodba še ni pravnomočna, obramba pa je že napovedal pritožbo glede kvalifikacije kaznivega dejanja in obstoja vzročne zveze med udarcem in smrtjo.
Sodnica pa je, da je ocenila, da vzročna zveza med udarcem in Foličevo smrtjo obstaja. Če Pejić Foliča ne bi tako močno udaril, ne bi padel na tla in ne bi utrpel dodatnega udarca v glavo ter ne bil v nezavesti.
Priče in reševalci so poleg tega povedale, da je Folič ležal na boku. Izvedenec pa je povedal, da tudi drugačna pomoč ali oživljanje ne bi imeli nobenega učinka, saj kri ni bila samo v sapniku, ampak je že prišla v pljuča. Tudi psihoaktivne snovi v telesu žrtve niso imele tolikšnega vpliva, da bi bile glavi vzrok zadušitve, je ocenila sodnica.
Spodnja meja predpisane kazni
Ob izreku kazni se je na podlagi vseh okoliščin odločila, da Pejiću izreče spodnjo mejo predpisane kazni, in sicer tri leta zapora, medtem ko je tožilka predlagala štiri leta in pol zapora. Pri tem je sodnica upoštevala tudi navedbe obrambe, da je bil Pejić pred tem nekaznovan in da se je znašel v težkem življenjskem obdobju, ko zaradi hude sladkorne bolezni ne more več opravljati svojega dela in ga preživljajo starši.
Sodba še ni pravnomočna, obramba pa je že napovedal pritožbo glede kvalifikacije kaznivega dejanja in obstoja vzročne zveze med udarcem in smrtjo. Pejić medtem zaradi ponovitvene nevarnosti ostaja v hišnem priporu, ki se mu bo v primeru pravnomočnosti sodbe štela tudi v čas prestajanja kazni.
