Lani se je tako v slovenskih gozdovih med zasebnimi lastniki zgodilo 78 nesreč, od tega 14 s smrtnim izidom in 49 s težkimi poškodbami z dolgotrajnimi in nepopravljivimi posledicami.
Umrla sta dva otroka
Na območju novomeške območne enote zavoda za gozdove, ki pokriva Dolenjsko in Belo krajino, se je lani v zasebnih gozdovih zgodilo pet resnejših nesreč, od katerih sta se dve končali s smrtjo, dve s težjimi in ena z lažjimi poškodbami. V obeh primerih smrti je oče pri podiranju drevja smrtno poškodoval svojega otroka.
Skupna značilnost vseh petih nesreč na novomeškem območju je, da nihče od ponesrečencev ni uporabljal varnostne opreme in da se nihče od udeležencev nesreč ni udeležil nobenega usposabljanja za varno delo v gozdu, ki jih vsako leto pripravlja zavod za gozdove in so bili lani in bodo tudi letos brezplačni.
Vsak lahko dela, kar hoče
»Velik problem je slovenska zakonodaja, po kateri, poenostavljeno rečeno, v svojem gozdu lahko vsak dela, kakor hoče. V letu 2014, ko je bila večina dela v slovenskih gozdovih namenjena odpravljanju posledic žleda, se je smrtno ponesrečilo 18 nepoklicnih delavcev in trije poklicni delavci, vendar je število in posledice nesreč med poklicnimi in nepoklicnimi gozdnimi delavci glede na bistveno večjo količino posekanega lesa, ki ga posekajo poklicni delavci, nemogoče primerjati, poleg tega pa so med poklicnimi delavci skrbno evidentirane prav vse nesreče,« meni inženir Marjan Grah, ki v novomeški območni enoti zavoda za gozdove skrbi tudi za varstvo pri delu.
»Dokler usposobljenost za varno delo in uporaba zaščitne opreme za delo v gozdu tudi za zasebne lastnike ne bosta zakonsko opredeljeni, je težko pričakovati, da se bo stanje bistveno izboljšalo,« dodaja Grah.
Delo v gozdu ni za vsakega
Kljub zahtevnosti dela v gozdu zakonodaja posebej ne predpisuje, kdo lahko to delo opravlja, kar je nekako razumljivo, saj gre pri tem, vsaj kar zadeva zasebne gozdove, za le eno od opravil na kmetiji. Tako v svojem gozdu lahko dela lastnik, pomagajo pa mu lahko njegovi zakoniti dediči, zakonci ali druge fizične osebe v obliki medsosedske pomoči. V tem primeru gre največkrat za samouke, ki se za delo z motorno žago in varno delo v gozdu po navadi niso usposabljali niti na najosnovnejšem tečaju, medtem ko imajo kmetje, ki imajo v lasti nekaj več gozda, vsaj nekaj izkušenj; lastniki gozdov, ki so te podedovali in pogosto skoraj ne vedo, kje gozdovi so, nimajo nikakršnega znanja in nobenih izkušenj. Ti se takega dela nikakor ne smejo lotiti sami.