Radomir Brkić živi pri babici v Velikih Crljenih v bližini Lazarevca. Deček je trpel zlorabe že od ranega otroštva. »Starša sta me zapustila, a jaz sem dober otrok. Pogosto se sprašujem, zakaj sem si to zaslužil. Želim si, da bi se moja starša vprašala, kako bi bilo njima, če bi bila na mojem mestu.« Žalostna zgodba Radomirja se začne že malo po njegovem rojstvu. Rodil se je 10. maja 2001. Sam pravi, da je bil majhen otrok in da je nenehno poslušal svojega očeta in mater, kako se prepirata. Nato je oče začel mater pretepati. Nekega dne je z njim zbežala k svoji mami. Tam so živeli v miru, nato pa se je mati z njim vrnila k očetu. Povedal je, da je bilo življenje nekaj časa v redu, nato pa je oče znova začel pretepati mater. »Nekega dne sem gledal, kako jo pretepa, in jokal sem. Skozi solze sem ji dejal, naj odideva nazaj k babici.« Res sta odšla in na srečo se mati ni več vrnila k možu.
TEPEŽKA VSAK DAN
Že če bi se tu zgodba zaključila, bi bilo Radomirjevo življenje dovolj tragično. Mati se je nato poročila z moškim, ki je živel nekaj kilometrov stran od babice. Oba z Radomirjem sta se preselila k njemu. »Bil sem v pravem peklu. Nenehno me je pretepal. Govoril mi je, da nisem vreden nič in da me zato pretepa. Bil sem še majhen in sem res verjel, da sem naredil kaj narobe. Zato tega nisem upal nikomur zaupati.« Povedal je še, da ga mati ni nikoli branila, temveč je le nemo opazovala, kako ga pretepa. Nato pa je njegove modrice opazila babica in ga vprašala, kaj se je zgodilo, in deček ji je povedal. Takoj je s tem soočila svojo hčerko, a ta ji je dejala, da to ni res. »Ne morem verjeti, da bi mati lahko tako zatajila svojega sina,« je v intervjuju dejal deček. Babica pa je vnuku verjela in ga vzela k sebi. A kmalu se je zgodila še ena tragedija. Njegov dedek je umrl v prometni nesreči in z babico sta ostala sama.
ŽELI SI STARŠEVSKE LJUBEZNI
»Zelo me je strah, da bi umrla še babica, saj ne vem, kaj bo z mano, če ostanem sam,« je prestrašen Radomir. »Nikoli nisem prejel starševske ljubezni, čeprav sta oba moja starša še živa. Zapustila sta me in vzgojila me je babica. Tega se ne sramujem, a hrepenim po tem, da bi čutil, kako je, ko te imata starša rada.« Povedal je, da mu je bilo najtežje, ko je odšel v prvi razred osnovne šole. »Vsi otroci so prišli s svojimi starši in gledal sem jih, kako jih imajo radi, ter se spraševal, zakaj mene moja starša nimata.«
BREZ DENARJA
Denarja babica skoraj nima. Tu in tam zasluži kaj s priložnostnimi deli, a to jima ne zadostuje. »Pred nekaj meseci so nam izključili elektriko. Dva meseca sva živela v temi. Babica ni mogla plačati računa. Poklical sem mamo, ali nama lahko pomaga, a je rekla samo, da nima denarja. Tudi oče nama ni hotel pomagati.« Babica si je nato izposodila nekaj denarja, ki ga še danes vrača, in plačala račun. Povedal je tudi, da bodo pozimi njegovi sošolci in prijatelji odšli na ekskurzijo, on pa ne bo mogel z njimi, ker nima 12.000 dinarjev (okoli 100 evrov). »A za to mi je vseeno, saj vem, da je nemogoče.«
BABIČINO ŽRTVOVANJE
Radomir pove, da babica ves denar, ki ji ostane, izroči njemu, da si lahko kupi kakšno malenkost. Ona dela na njivah in čisti po hišah, da zasluži nekaj dinarjev, saj nimata nikakršne podpore, ker sta starša živa in normalno situirana. »Če ji tam, kjer dela, nekdo da banano ali pomarančo, komaj čaka, da jo prinese meni. Večkrat pravi, da za mene mora imeti, zase pa, če kaj ostane.«
POPLAVA
Radomir in babica Dragica živita v manjši hiši blizu termoelektrarne in lani ju je prizadela še ena katastrofa. Njuno hišo je zalila voda in uničila skoraj vse pohištvo ter obleko. A vse to najstnika ni zlomilo. »Želim si, da bi doštudiral, da postanem moški in nato še dober oče. Da bi imel rad svoje otroke. Vsak dan jim bom kupil čokolado in jih peljal v kino, na koncerte ter v živalski vrt.«
