Televizijska poročila so resna stvar. Sploh v Sloveniji, kjer jih obvladujete dame, kot ste vi, pa vaše kolegice Darja Zgonc, Rosvita Pesek … Kako sami gledate na to?
No, ne bi rekla, da ravno obvladujemo, smo pa bolj resne od moških kolegov. (smeh) Hecam se. Pravzaprav je bilo nekdaj novinarstvo bolj ženska domena, spomnim se namreč svojega študija, večinoma so bile to bodoče novinarke. Danes pa se to spreminja. Ker imamo ogromno ženskih gledalk, se je »bitka med spoloma« uravnotežila. Zdaj je nekako pol-pol.
Za nekoga je posel le posel, a pri vas deluje vse prej kot to, glede na vašo zagretost na televiziji. Kako dojemate svoj posel?
Svoje delo jemljem zelo resno in odgovorno. Ampak nikoli, res nikoli v življenju ni bilo dneva, da bi težko vstala, ker moram v službo. Novinarstvo ni samo delo, služba, je način življenja. In ko te enkrat zasvoji, je konec. Ne bi ga zamenjala za nič na svetu.
Veljate za neizprosno voditeljico, ki ve, kaj hoče, in ne popuščate pri gostih, ne glede na to, kdo sedi nasproti vas. Zakaj tak odnos? Zaradi sebe, gledalcev ali …?
Priznam, včasih sem res tečna. (smeh) Oziroma bolje rečeno: vem, kaj hočem v pogovoru. Zato se mi zdi ključno, da predvidim situacijo. Da že vnaprej poznam odgovor sogovornika in vem, kako se odzvati v naslednjem vprašanju. Včasih me misli prehitevajo in tudi prehitro prekinem sogovornika, a dejstvo v televizijskem novinarstvu je, da gost nima časa odgovarjati po dve minuti na eno vprašanje, ker imam za celoten pogovor štiri minute. Pogosto je čas nas gospodar, zato moram že uvodoma izstreliti ključno vprašanje. Pa tudi za gledalca je to bolj zanimivo.
Znani ste po tem, da boste pri vprašanjih šli do konca, do bistva, a vendar se vedno najde tudi kdo, ki mu to ni najbolj všeč. Kako gledate na to? Se obremenjujete s temi stvarmi, očitki?
Niti najmanj se ne obremenjujem z očitki. Če sem sama zadovoljna s pogovorom, me nobena jezna reakcija ne prizadene. Kaj je lepšega, če gost, predvsem kakšen jezen politik, odkoraka iz studia. Tako se je pač odločil. Seveda pa mora biti dovoljšnja mera spoštovanja na obeh straneh. Tudi novinar si ne sme dovoliti vsega. Ostro, a hkrati spoštljivo. Tega se učimo vso kariero.
Sploh obstaja oseba, pri kateri bi tudi vi »popustili«?
Pri sinu! (smeh) Pri njem popuščam vsak dan. Preveč, ker ga obožujem. Sicer pa v pogovorih na televiziji vse goste obravnavam enako. Ko gre za odgovorne, potem terjam odgovore in odgovornost, še posebej če jih plačujemo državljani, pri socialnih zgodbah vnesem sočutje in sem pri spraševanju seveda popolnoma drugačna.
Vam je kdaj prišlo na uho, kdo od politikov oz. vplivnih ljudi si ne upa k vam v studio, ker ga je strah soočenja z vami?
Ja. Obstajajo zelo znani politiki, ki najprej vprašajo, kdo vodi, potem se odločijo. Zato toliko bolj cenim ljudi, ki se ne glede na voditelja upajo v soočenje. Če nič ne skrivajo, ne razumem, česa se pravzaprav bojijo. Pa saj ne grizem. Samo sprašujem. (smeh) No, se pa na koncu vendarle srečamo v predvolilnih soočenjih. Tako da mi ne uidejo ...
Koga bi si še želeli videti nasproti sebe, pa še ni bilo priložnosti?
O imenih ne bom. Bi si pa želela narediti intervju s katerim od tujih voditeljev, predsednikov, mirovnikov ... To bi bil izziv.
Po vseh letih na televiziji – kaj vas sploh še žene naprej?
Po vseh teh letih? (smeh) Res je. Ženeta me volja in ljubezen do televizije. Adrenalin, podajanje informacij, spreminjanje družbe vsaj v tistem delčku, ki ga morda lahko doprinesem.
Torej uživate v svojem delu?
Zelo. Neizmerno. Sploh si ne predstavljam, da bi počela kaj drugega.
Kako poteka vaš običajen delovni dan? Nekateri še vedno mislijo, da voditelj pride, se usede v studio in prebere besedilo z bobna, a to je daleč od resnice, kajne?
No, boben še vedno je, ampak voditelji vse, kar preberemo, prej seveda tudi napišemo. V dogovoru z urednikom, novinarjem, sami pobrskamo za informacijami. Oddaja in teksti se gradijo ves dan. Soočamo mnenja, kako bomo zapeljali oddajo, kaj vprašali gosta ... in to v timu, kot je 24ur, ni težava. Odlično se razumemo.
