Črna kronika

Obupanemu Prekmurcu je nek Avstrijec ponudil 70.000 evrov za ledvico

Simon Rosc/sta
21. 8. 2015, 06.59
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.57
Deli članek:

Vsake toliko na spletu zasledimo oglas, da nekdo iz obupa, zaradi previsokih dolgov prodaja svojo ledvico. Tudi v pretekih dneh smo bili priča takšnemu primeru, ki ga je pod drobnogled že vzela policija, a zgodba obupanega Prekmurca je kljub vsemu ganljiva. Tovrstno početje je sicer pri nas kaznivo, medtem pa v nekaterih drugih državah takšen trg kar cveti.

Ko ne gre več, ko so otroci lačni, ko družina ne ve, kako se bo prebila skozi mesec in se dolgovi le še kopičijo, takrat nastopi obup. Stanje, v katerem je človek pripravljen storiti marsikaj, da bi lahko končno normalno zadihal – brez skrbi, kaj bo njegov naslednji obrok in kaj ga čaka jutri. To so trenutki, ko so ljudje iz obupa dobesedno pripravljeni prodati tudi svoj organ, da bi vsaj za trenutek lahko zaživeli normalno življenje. Tovrstne srce parajoče situacije se v časih krize le še množijo. Grozljiva dejanja, v katera so primorani obubožani posamezniki, pa tu in tam najdejo tudi pot v javnost.

DA BI LAHKO DRUŽINA PREŽIVELA

»Prisiljen sem prodati ledvico, da bo družina lahko preživela. Cena je 50 tisoč evrov, stroški operacije in bolnice po vaši izbiri. Zaradi nemogoče finančne situacije in rubeža banke sem se odločil za to potezo. Z družino živim na robu lakote. Večkrat kradem po njivah zelenjavo in sadje, da imamo vsaj nekaj malega za pojesti. To ni klic za milost, ampak pomoč za preživetje. Sem popolnoma zdrav moški. Ne kadim, ne pijem alkoholnih pijač. Imam krvno skupino 0–,« se glasi oglas, ki se je v preteklih dneh znašel na eni od slovenskih lokalnih spletnih strani in postavlja ceno ledvice na 50 tisoč evrov.

Kot poroča današnji Večer, želi moški ostati anonimen, ker živi v majhnem pomurskem kraju, kjer bi izpostavljanje njemu in njegovi družini prineslo neljube posledice. In drugič, ker mu nekdo iz Avstrije za ledvico ponuja 70.000 evrov in mu svetuje, naj se v javnosti ne izpostavi.

Družine ne poznajo niti v murskosoboškem centru za socialno delo, kjer naj bi bil obupani oče pred časom iskal pomoč, so pa za časnik pojasnili, da bi bila petčlanska družina, če je ostala brez vseh prihodkov, do njih upravičena, tudi če ima v lasti hišo in zemljo. Tudi ministrica za socialne zadeve Anja Kopač Mrak je povedala, da bi družina s tremi otroki, če sta oba starša brezposelna, morala dobivati vsaj denarno socialno pomoč in otroški dodatek. Ministrica sicer obžaluje, da bi se nekdo znašel v tolikšni stiski, da razmišlja o prodaji organov.

PRODAJA ORGANOV PRI NAS

Tovrstnih oglasov je pri nas razmeroma malo. Pojavi se le tu in tam kakšen, na vsakih nekaj let. Nazadnje smo podobnem primeru poročali leta 2013. Takrat je obupani Primorec za svojo ledvico želel 10 tisoč evrov. Kot je pojasnil za naš časopis, je bil pripravljen ledvico prodati iz obupa, iz strahu za družino.

Tovrstnega trga pri nas ni, so prepričani strokovnjaki. O primerih prodaje svojih organov smo govorili z dr. Andrejem Gadžijevim iz zavoda Slovenija transplant. »Pri nas je prodaja organov povsem nemogoča. Zakon je glede tega zelo strog. Ledvico lahko podari samo sorodnik ali oseba, ki je čustveno povezana s prejemnikom,« je povedal Gadžijev in se obregnil ob v oglasu postavljeno ceno za ledvico: »Pri nas celoten postopek presaditve stane 70 tisoč evrov, zaradi česar se mi zdi cena za ledvico nizka. Na podlagi tega bi morda lahko sklepali, da gre za provokacijo, a bomo zadevo vseeno prijavili organom pregona.«

ČRNI TRGI CVETIJO

Nakup ledvice ni mogoč nikjer v Evropski uniji, saj tovrstno početje preprečuje sleherna zakonodaja držav EU. Je pa nekoliko drugače drugod po svetu, kjer naj bi črni trgi z notranjimi organi kar cveteli. Cena za ledvico naj bi se na primer v Rusiji vrtela okoli 20 tisoč evrov, v Južni Afriki 93 tisoč evrov, v Turčiji pa naj bi dosegala več kot 110 tisoč evrov. S policije so nam odgovorili, da v preteklih letih v Sloveniji niso obravnavali kaznivih dejanj, povezanih s trgovino z organi, da pa trenutno preverjajo konkretni primer, o katerem pišemo mediji.