V društvu kljub dolgoletnemu ozaveščanju javnosti o kompleksnosti in nevarnosti nasilja v zasebnosti ob vsakem takem primeru ugotavljajo, da okolica, širša družba in odgovorne institucije še vedno podcenjujejo tveganje in ne ukrepajo dovolj odločno.
"Neodločnost je nedvomno povezana tudi z nepoznavanjem problematike nasilja in visoko družbeno toleranco do takšnega nasilja," navajajo v društvu.
Skoraj polovico vseh umorov in poskusov umorov žensk v Sloveniji izvedejo bivši ali aktualni intimni in zakonski partnerji. Praviloma gre za napovedana kazniva dejanja: moški pred kaznivim dejanjem svojo namero napovedujejo z grožnjami in drugimi oblikami nasilja.
Različne raziskave kažejo, da intimnopartnerski umori niso naključna kazniva dejanja ali nesreče, do katerih pride nepričakovano, zaradi trenutnega besa ali nekakšnega izbruha strasti pri sicer nenasilnih posameznikih. Pač pa gre največkrat za končno dejanje pri ponavljajočem se nasilju in bi bilo zato takšna kazniva dejanja ob ustreznem ukrepanju in preventivnem delovanju mogoče preprečiti.
Žrtve teh kaznivih dejanj so tudi otroci, saj poleg spremljanja nasilja, ki se dogaja v družini, ostanejo tudi brez obeh staršev. V nekaj več kot tretjini primerov so tudi priče zločinu, največkrat torej umoru lastne matere.
Raziskave po navedbah društva kažejo, da nasilje med partnerjema še vedno pogosto razumemo kot nekaj, kar sodi v zasebnost in za kar sta običajno kriva oba. Tragični dogodki pa so pogosto ocenjeni kot prekoračenje dovoljenega pri moškem, ki v danem trenutku izgubi razum zaradi spora s partnerko.
Mediji imajo eno ključnih vlog pri tem, kakšno razumevanje nasilja in intimnopartnerskih umorov posredujejo javnosti, opozarjajo v društvu. Pozivajo jih k večji odgovornosti pri poročanju, k spoštovanju integritete sorodnikov in še zlasti otrok.
