Včeraj je pred ljubljanskim okrožnim sodiščem potekala javna seja v postopku za preverjanje izvrševanja varstvenega nadzorstva. Kot je bilo slišati na seji, se varstveno nadzorstvo s strani litijskega centra za socialno delo ni ustrezno izvajalo, za nameček pa je 26-letnik iz Gabrovke med preizkusno dobo zagrešil še precej hujše kaznivo dejanje. Devetintridesetletnega policista Damijana Kukoviča iz Slovenskih Konjic je 22. avgusta lani ustrelil v glavo po tem, ko ga je slednji s kolegom ustavil v Litiji med rednim nadzorom prometa, ker ni bil pripet z varnostnim pasom. Petrovčiča, ki se je po prvo pomoč zatekel domov, so prijeli še isti dan, Kukovič pa je končal v ljubljanskem kliničnem centru, kjer je po treh dneh podlegel poškodbam.
Tožilci so Petrovčiča obtožili umora policista Kukoviča, poskusa umora policista Petra Jelenca, v katerega je prav tako uperil pištolo, a mu je »zaribala«, in poskusa ropa. Štiri dni pred streljanjem v Litiji se je Petrovčič pojavil v trgovini z orožjem v ljubljanskih Fužinah, prodajalcu v glavo uperil pištolo in mu pojasnil, da je potrebna radikalna akcija, revolucija. Prodajalec je nekako zapustil trgovino, Petrovčič pa je brez uspeha s sekiro poskušal vlomiti v sef z razstrelivom. Decembra lani je sodišče Petrovčiču izreklo ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, kar lahko traja največ pet let, v izjemnih primerih pa se lahko tudi podaljša, saj je prej našteta kazniva dejanja zagrešil neprišteven.
Glede na navedeno bo sodišče Petrovčiču preklicalo varstveno nadzorstvo v zadevi zaradi poskusa velike tatvine in se bo do izteka preizkusne dobe 13. maja prihodnje leto izvajalo v okviru obveznega psihiatričnega zdravljenja.
Njegov edini prijatelj je bil računalnik
Izvedenec psihiatrične stroke Dragan Terzič je o Petrovčiču dejal, da so njegove psihične motnje zaradi neustreznega zdravljenja, za kar si je kriv predvsem sam, saj ni jemal predpisanih zdravil, prešle v bolezen, in sicer v paranoidno shizofrenijo. Da možakar ni čisto pri sebi, izhaja tudi iz njegovega spletnega bloga, v katerem opisuje svoje težko otroštvo in poudarja, da se nikoli ni čutil sprejetega v družbi. Piše, da je komaj »lezel skozi« osnovno šolo, ker so ga sošolci zaničevali. Njegov edini prijatelj je bil računalnik: »Edino pri računalniku sem se počutil sprejetega, saj me je ubogal, karkoli sem mu naročil.« Petrovčič v blogu opisuje tudi razmere v vojski in pravi, da so ga šikanirali, zaradi česar je zbolel, kako hrepeni po ljubezni in dotikih nasprotnega spola, v zapisih večkrat omenja tudi željo po tem, da bi si sodil sam.
