Usodni napad je bil tako grozljiv, da mu bodo sodili kot odraslemu morilcu. Po vsej verjetnosti ga čaka dosmrtna ječa.
Cristianov brutalni napad na otroka ni bil njegov prvi. Neverjetno, a samo dva tedna pred že omenjenim napadom s smrtnim izidom, 14. marca 2011, se je tako grobo ruval z Davidom, da mu je zlomil nogo. Vseeno je njuna 25-letna mama Bianella Susana, ki je Cristiana rodila pri dvanajstih, usodnega dne Cristianu zaupala brata v varstvo.
V nekem trenutku je Cristian dvignil brata in z njegovo glavo udaril ob knjižne police. Mrliški oglednik je ugotovil, da je imel malček počeno lobanjo, modrice pod levim ušesom in možgansko krvavitev.
##IMAGE-17423##Osem ur prepozno
Ko se je mama vrnila, je po lastnih besedah našla Davida nezavestnega. Šele čez osem ur in pol ga je odpeljala v bolnišnico, tam pa je umrl. Mrliški oglednik meni, da bi preživel, če bi ga v bolnišnici oskrbeli prej.
Mama je obtoževana nasilnega uboja druge stopnje. Priznala je krivdo in čaka jo do trideset let zapora. Cristian pa je obtožen umora prve stopnje brata Davida in spolnega napada na petletnega polbrata. Priprt je v Jacksonvillu na Floridi in čaka na sojenje. Tožilstvo ga noče obravnavati kot otroka z obrazložitvijo: »Ko smo sprejemali zakone za mladoletne, si nihče niti v sanjah ni mogel predstavljati, da lahko nekdo tako mlad zakrivi take ostudne zločine.«
Floridska javna tožilka Angela Corey se mora otepati vala demonstracij in peticij, v katerih mnogi oporekajo odločitvi, da zdaj 13-letnemu Cristianu sodijo kot odraslemu morilcu. Vendar ostaja neomajna in pravi, da je zločin preveč ostuden, da bi popuščali učencu šestega razreda, čeprav utegne postati najmlajši človek, ki so ga v ZDA obsodili na dosmrtno ječo brez možnosti pomilostitve.
Ne usmiljenje, spoštovanje zakonov
»Da, do Cristiana Fernandeza sem usmiljena,« pravi, »vendar moja naloga ni odpustiti. Moja naloga je spoštovati zakone.« Poudarja tudi to, da bo, če bo kot mladoleten dobil najvišjo kazen, do 21. leta zgolj v nekakšnem (hišnem) priporu, »kar pa za tako resne obtožbe ni primerno«.
A Cristianovi zgroženi podporniki zatrjujejo, da je v kratkem življenju dovolj trpel, saj je bilo polno grozot in zlorab, zaradi katerih je postal tempirana bomba uskladiščenega besa. »Jasno, da potrebuje terapijo, da bi se spopadel s težavami iz svojega težkega življenja,« pravijo podporniki. »To je preprosto žalostno. Nobenemu tako majhnemu otroku ne bi smeli soditi kot odraslemu. Dajte temu otroku priložnost za rehabilitacijo.«
Psihiater, ki je pregledal Cristiana, piše, da je temnolasi deček »zanikal kakršne koli načrte ali namene, da bi ubil brata. Ko je govoril o tem, kaj je sprožilo njegovo jezo, se je začel braniti. Govoril je o tem, da je doživel preblisk tega, kako je njega zlorabljal očim, in to naj bi bil motiv za njegov napad.« Zdravnik dodaja, da ima fant zelo očitno hude težave, med razgovorom o tragediji pa je bil čustveno distanciran.
Gol in umazan
Cristian se je rodil v Miamiju leta 1999. Njegov petindvajsetletni oče je bil zaradi napada na mladoletnico obsojen na deset let zapora. Ko je bil star dve leti, je socialna služba njega in njegovo najstniško mamo poslala k rejnikom, potem ko so ga našli, kako se je gol in umazan sprehajal po ulici v bližini motela sumljivega slovesa. V njem je živela s kokainom obkrožena babica, ki je skrbela zanj. Čez šest let je ministrstvo za družino in otroke preiskovalo trditve, da ga je spolno napadel starejši bratranec. Preiskovalci so tudi preverjali, ali je res ubil mucka in se v osnovni šoli nespodobno vedel. Oktobra leta 2010 si je, medtem ko je živel pri materi in njenem novem možu, hudo poškodoval oko. Policistom je povedal, da ga je udaril očim. Ko so policisti vstopili v njihovo stanovanje, so odkrili, da se je očim ustrelil. Skozi vso to grozo je Cristian svojo srčno bol, zagrenjenost in jezo tiščal v sebi. Svetovalcu je povedal: »Čustva moraš požreti in pozabiti nanje.«
Ko se je družina preselila v občinsko stanovanje v Jacksonvillu, se je vpisal v srednjo šolo in v njej dobival same odlične ocene. Zdaj je zanj življenja verjetno konec.
Carol Torres, katere vnuk je obiskoval isto šolo kot Cristian, je usmiljena: »Moral bi iti na rehabilitacijo in dobiti še eno priložnost.«
