Napisal je lepo število literarnoteoretičnih knjig in še več leposlovnih in esejističnih. Predaval je doma in v tujini. Še danes piše in ustvarja. A morda se je z največjo strastjo v življenju posvečal vrtnicam: požlahtnil je dve sorti, Prešerna in Trubarja, z ženo Andrejo pa sta ustvarila še Makalonco.
Začela bova z vrtnicami: kako ste se spoznali z njimi?
Z vrtnicami sem se spoznaval vse od malega, ker jih je gojil že moj oče. Oče in mama sta bila učitelja in gori v hribih, kjer smo živeli, ni bilo televizije, ni bilo drugega, pa sta zbirala vrtnice. Moj oče je obvladal cepljenje, a samo vrtnic na visokih steblih. Takšne je bilo treba čez zimo upogniti k tlom in zaščititi z vejami. Danes to ni več potrebno, ker so vse novejše sorte vrtnic bolj ali manj odporne proti mrazu – če jih ne prehiti mraz, takle spomladanski, kot nas je letos. Ko so poganjki mladi, pa ponoči pride mraz, jih neusmiljeno posmodi, pa kakršna koli sorta je.
Oče in mama sta zbirala vrtnice pred drugo svetovno vojno?
Tako je, imeli smo kar lep nasad na šolskem vrtu. Med vojno smo potem rajši posadili krompir in koruzo, da smo preživeli. Po vojni pa so me vrtnice spet zamikale. In ko sem končal študij, sem tudi jaz začel prebirati literaturo o njihovem gojenju. Prve sem posadil pri taščinem vikendu, trajalo je nekaj let, da sem ugotovil osnove. To je zelo precizno delo, treba je delati tudi s telesom, ne samo s pametjo, je fizično naporno. Vse prašnike je treba s prstom zbezati ven, da vrtnica ne opraši same sebe. Potem je treba zraven dati očeta in čakati, da se naredi šipek. Šipek dozori, potem je treba izluščiti seme – temu se reče stratificirati – šipek pa spada k rastlinam, ki prvo leto še ne marajo odgnati. Morata biti naokrog dve zimi, in če hočete malo pogoljufati, morate semena dati v hladilnik. Za šest do osem tednov. Nato vse to posadite in čakate. Spomladi ne vzklije več kot polovica semen. Potem pa morate opazovati in biti neusmiljeni: če je že na začetku videti, da je občutljiva za rjo, mora proč. Če je cvet zanič, proč! Če je krmežljava, proč! Neusmiljeno. Kakšno leto sem vse vrgel proč, ker ni zraslo nič pametnega.
Vi ste prižlahtnili dve vrtnici – kaj to pravzaprav pomeni?
Kot v naravi sem dal skupaj očeta in mamo, izbral sem dvoje lastnosti, ki so mi bile všeč: na primer pri eni to, da je imela veliko cvetov, pri drugi pa to, da je imela cvetove rdeče barve. Očetov prah dam v materino rodilo – s prstom, doma se že od nekdaj vsi norčujejo iz mene, da se grem spolno življenje vrtnic. (smeh) Potem moraš mamo vrtnico zavarovati z vrečko, da ne pridejo zraven čebele in prinesejo zraven česa nezaželenega, in ko se »sperma« in »jajčece« združita, nastane novo življenje. Pri vrtnicah je zarodek novega življenja seme. Po enem tednu sem dal – zdaj tega ne počnem več, ker je to res telesno naporna zadeva – vrečke dol in potem čakal čim dlje do jeseni. Ko je plod rdeč, vzameš seme, stratificiraš, poseješ, začne se nov ciklus. In to traja več let.
Več let? Da nastane vrtnica Prešeren ali Trubar?
V najboljšem primeru sedem let. To je takšno ljudsko število. (smeh) Če je rastlinica v redu, jo ohraniš in gojiš naprej. Potem je jeseni že morda pripravljena za cepljenje, razmnoževanje. Včasih so bolj gledali na barvo, dišečnost, nič pa na zdravje, rjo, plesen. Z novimi časi, ko je »eko« pomembna stvar, pa gledajo bolj na to, da so odporne proti rji in plesni. In iz ene rastline lahko s cepljenjem narediš samo deset novih rastlin. In spet gre mimo eno leto. Počasi imaš vedno več rastlin.
Kako ste se odločili, kakšni vrtnici bosta Trubar in Prešeren?
Nič se nisem odločil, križal sem tisto, kar sem pač imel. (smeh) V Prešernu in Trubarju so geni petnajstih, dvajsetih sort. Če sem videl, da so potomci slabi, sem pač šel v drugo kombinacijo.
In to sta edinstveni vrtnici na svetu, vi ste ju ustvarili …
Tako rekoč. Izžlahtnil. In zdaj ju lahko razmnožujejo. S cepljenjem. Vsaka rastlinica pa je lahko še malo drugačna, ker sledi še selekcija, to je poudarjanje nekaterih dobrih lastnosti.
Kakšni pa sta ti dve vrtnici z vašimi besedami, mi ju lahko opišete?
Precej sta si podobni, ker sta iz istega gnezda, iz iste kombinacije, verjetno tudi iz istega šipka. Mama je Čajkovski, oče je pa bogve kdo. Obe sta grmasti vrtnici, morda sta zanimivi tudi zato, ker sta dokaj zdravi. Kolikor jih vidim naokrog, so še vedno videti zelo zdrave. Neki vrtni publicist mi je sicer z užitkom napisal, da je njegov Prešeren že zelo rjast. (smeh) Njun ciklus cvetenja pa je zelo hiter. A ciklusi pri Trubarju se zelo hitro ponavljajo, pri Prešernu pa so malo počasnejši. Prešeren vleče na roza, rožnato barvo, Trubar pa na rumeno, okrasto.
Zakaj ste ju poimenovali Prešeren in Trubar?
Ker sem literarni zgodovinar. (smeh)
Ali se Prešeren imenuje tako, ker rad pije?
(smeh) Vse vrtnice imajo rade svetlobo, sonce in vodo. Samo z vodo ne po listju, ker potem porjavijo.
Sta to vaša najljubša slovenska literarna velikana ali ste čutili dolžnost, da ju poimenujete po njiju?
»Tiste, ki dišijo, ovenijo prej kot tiste, ki ne. Zato je rezano cvetje nedišeče. Morda tudi ljudje, ki bolj 'dišijo', ki bolj intenzivno živijo, umrejo prej. Marko Pavček je napisal: 'Živeti krotko ali kratko?'«
Pri Prešernu je bilo tako, da sta se bližala leto 2000 in dvestota obletnica Prešernovega rojstva. In sem si rekel, če imajo lahko Goetheji in Schillerji svoje vrtnice, zakaj je ne bi imel Prešeren? In takrat mi je ravno kazalo, da bi utegnila biti ta moja nova vrtnica približno dostojna, čeprav Prešernu zlepa ne bi bila nobena dostojna. Za nekaj let sem sicer potem zamudil obletnico, a smo jo plasirali kot za počastitev njegovega rojstva. Potem pa se mi je dokaj hitro posrečil še Trubar in sva z ženo hitro poimenovala še njega, če se nama slučajno Prešeren ne bi posrečil. Nato je moja Andreja opazila še, da je vrtnica sorte Mamin dan, originalno Muttertag, ki sva jo imela na vrtu, zacvetela skrajno rožnato. In sva jo razmnožila in poimenovala Makalonca, a ta je mutant, ne križanec. Mutantov je namreč ogromno. A imava še tretjo vrtnico. (smeh)
Prej ste mi kazali vrtnice na svojem vrtu – in ena od teh se imenuje Ljubljana. Kako je dobila to ime?
To je pa kupil župan Zoran Janković od znanega žlahtnitelja v Hamburgu. Bila je na trgu pod imenom Sirius, a žlahtnitelj ima pravico svojo sorto poimenovati drugače, če jo kdo kupi. Janković je odkupil 1500 primerkov in smo dobili Ljubljano. Je zelo dobra, prijazna, lepa vrtnica. Tudi Portorož ima svojo, rumenooranžno, tudi zelo lepo vrtnico.
Pa pojdiva še malo k vašemu življenju brez vrtnic! Malo ste mi potarnali, da vas bolijo kolena. Če pogledate svoje življenje, ali ste zadovoljni?
Kdo pa je zadovoljen, razen popolnih bebcev? (smeh) Ko prideš do tega, da potegneš črto in pogledaš, kaj je ostalo …? Vse je relativno.
Kaj počnete danes? Še vedno pišete, ustvarjate?
Ja, seveda še pišem. Pa uživam tale vrt, za katerega mora zdaj bolj skrbeti moja žena. Malo sem pri vrtničarjih, v Društvu ljubiteljev vrtnic Slovenije, zdajle bomo imeli kongres in bom imel eno govoranco.
Kaj vam je v življenju pomenila profesura?
Z generacijami in generacijami mladih, kolikor se sliši obrabljeno, je to velika, dragocena reč za človeka. Vedno znova si razočaran in vedno znova si očaran. Oboje.
Zakaj razočaran?
Ker je prišlo na slavistiko ogromno nadarjenih piscev, potencialnih pesnikov in pisateljev, ki so mislili, da je to šola za »izdelovanje pesnikov«, a z njimi na koncu ni bilo nič. In to je bila velika škoda. Pogosto so bili res nadarjeni. Malo so se zapustili, nekateri so celo naredili samomor. Bilo je kar nekaj žalostnih zgodb. In to so bila ta razočaranja, ti fantje in dekleta bi lahko zelo veliko naredili iz sebe in koristili drugim.
Je dobro živeti krajše ali daljše?
To se zgodi samo od sebe, to je usoda vsakogar, mi na to ne moremo vplivati. Tako kot vrtnice. Tiste, ki dišijo, ovenijo prej kot tiste, ki ne. Zato je rezano cvetje nedišeče. Morda tudi ljudje, ki bolj »dišijo«, ki bolj intenzivno živijo, umrejo prej. Marko Pavček je napisal: »Živeti krotko ali kratko?«
Ste se ukvarjali z vrtnicami zaradi ravnovesja v življenju? Na eni strani profesura, pisanje knjig, tudi politika, na drugi ukvarjanje z nežnimi cvetlicami?
Mogoče. Zelo pridno sem hodil tudi v hribe, saj sem zrasel na deželi. Rodil sem se v hribih, malo pod vrhom Kuma. Ko smo doma zidali hišo, smo res delali kot norci.
Se še vedno ukvarjate s pisanjem?
Še vedno. Ravno zdaj sem zaradi drame, monologa, ki jo pišem za nekega igralca, bral pisma na smrt obsojenih. Na Štajerskem so Nemci med vojno evidentirano postrelili 1600 talcev, ocena je sicer, da so jih postrelili enkrat več, ampak teh 1600 so Nemci popisali sami. In prvih 400 med njimi je lahko napisalo poslovilna pisma domačim, ženam, staršem. Ko sem to prebiral, sem bil tri tedne bolan. Dobesedno bolan. Nekdo izmed njih je napisal: »Ljubi moji, tako je, ob dveh bom ustreljen. Spomnite se me kdaj.« In nič drugega. In so ga ustrelili. V Celju in Mariboru so jih ustrelili po sto, dvesto naenkrat. S strojnicami, ne samo s puškami. Kaj je bila to ena nesrečna generacija, koliko je pretrpela, a to je za nas na koncu vendarle zakladnica dostojanstva, samozaupanja! In to danes razprodajajo naši politiki. Ampak pustiva politiko. Rajši bom povedal še eno zgodbo, o kaplanu, duhovniku Završniku, ki je leta 1941 v Mariboru končeval študij teologije. Zaradi vnetja slepiča je moral v bolnišnico pod nož, zato se je srečno izognil transportiranju duhovnikov v Srbijo in v Jasenovac. Zato je bil takrat edini duhovnik v Savinjski dolini. Karel Gržan je napisal knjigo o njem. Nemci so ga ujeli, odpeljali v Maribor, ga postrojili pred steno z drugimi, vsakega desetega so določili za streljanje. Kaplan je bil star 26 let, zraven njega pa je stal 20-letni mladenič. Mladeniča so oblile solze, pa mu je rekel kaplan: »Zamenjajva. Naj ustrelijo mene. Ti si šest let mlajši, živel boš dlje kot jaz.« Ne moreš verjeti, kakšne zgodbe so to, kakšno trpljenje, koliko človečnosti na eni strani in koliko barabije na drugi, kakšni ekstremi! Igralcu, za katerega pišem, so Nemci prav tako ubili očeta, ki ga sploh ni poznal, v celjskem Piskru junija 1942, in še danes hodi tja in ga zasleduje in pekli, kakšen človek je bil. In sva se veliko pogovarjala o tem in bom napisal krajši monolog zanj.
Kako pa pridete do takšnih zgodb, dokumentov?
Saj veste, kako, do tega se pride mimogrede, tako kot vi pridete do raznoraznih podatkov, do vsega mogočega. (smeh) Če pa me sprašujete o pismih na smrt obsojenih, jih je zbral zgodovinar Milan Ževart iz Velenja in jih objavil. Eden od njih ni imel papirja in je slovo napisal na robček. Res sem bil bolan od teh grozljivih zgodb. Kakšna zverinskost je v človeku! Pa se nič ne naučimo. Ta planet je obsojen na tragičen konec. Nekaj generacij za nami. Denar poganja svet, naravni viri izginjajo, nafta, voda, zrak … vse bo šlo k vragu. Pa tako lep je ta svet!
Kakšen odnos sta imela z ženo skozi življenje?
Z veliko razumevanja in potrpljenja, pa je šlo. (smeh)
Če ste sedem let čakali na eno vrtnico, potem ste potrpežljiv človek.
Še tole vam moram povedati: danes je na svetu uradno registriranih več kot 40.000 sort vrtnic.
Kaj je danes za vas najpomembnejše? Zdravje?
Žal mi je, ker ne morem več križati vrtnic, za to je le potrebnega veliko sklanjanja, počepov, jaz pa tega ne zmorem več, moja kolena so čisto zanič. V veliki meri zdaj za vrt skrbi žena, jaz pa ji dajem strokovne nasvete. (smeh)
Zakaj so ženske bolj zdržljive, dlje živijo, dlje so aktivne?
Koga otrok bolj potrebuje, očeta ali mater? Mislim, da je za to poskrbela narava. Oče je potreben pri rasti in za to, da zagotovi varnost mami in otroku. Mama pa otroka drži pri sebi, takšnega odnosa moški ne spravi skupaj. Hvala bogu, da smo si različni, ob vseh gibanjih za enakopravnost. (smeh)
