V tem pa ni nič slabega, saj se morda v teh težkih časih vse premalo igramo in prepuščamo zdravi meri domišljije.
Mini letos slavi svojo 55-letnico. Pisalo se je leto 1959, ko je na britanske ceste zapeljal prvi morris mini minor. Začetki so bili kar zapleteni, saj sta se nekaj časa kar dva trudila narediti, majhen avtomobil, ki bo poceni in drugačen. Največje uspehe je mini dosegal v 60. letih prejšnjega stoletja, ko je obnorel Britance in postal neke vrste ikona. Konkurenca, gospodarska kriza in še kaj so ga pred leti skoraj zapisali v zgodovino. Tik preden naj bi odšel, pa so se zanj ogreli Bavarci. BMW je slutil, da lahko legendo ohrani in ji da novega zagona.
Danes lahko zatrdimo, da jim je uspelo. Mini ni več le dvovratni malček, ampak je dobil nove izvedenke, tudi precej družinsko naravnani mestni terenec Countryman in še čisto svežo petvratno izvedenko. Pravi mini pa tudi po našem mnenju še vedno ostaja tisti, ki ima le dvoje vrat – no, zaradi zasnove prtljažnika sedaj troje. Prav takšnega smo dobili na kratko preizkušnjo. Ko so nam izročali ključ, se je nasmeh kar sam zarisal na obrazu. Avto je bil odet v živo oranžno barvo, ki je v teh meglenih dneh nadomestila sonce. Mini pač mora biti drugačen, živahen že na pogled. Zadnja prenova mu je prinesla večje prednje žaromete z LED-tehnologijo in tudi precej večje zadnje luči. Vse ostalo je spremenjeno le v manjši meri, saj nekatere stvari morajo držati vez s tistim iz zgodnjih šestdesetih preteklega stoletja. Govorimo predvsem o maski, ki je danes sodobnejša, a v osnovi zelo podobnih oblik. To je pač obraz minija, ki ga ne smeš spreminjati, saj bi mu odvzel tisto nekaj, kar je samo njegovo. Kolesa so potisnjena na skrajne robove, tako so povečali medosno razdaljo, kolikor je le bilo mogoče. Ob 3.821 mm skupne dolžine skoraj 2.500 mm.
S tem so vsaj malo povečali tudi notranjo dolžino, namenjeno potnikom. Pa vendar se čudež ni zgodil. Dvovratni mini še vedno ostaja avto predvsem za dva. Voznik in sopotnik na prednjih sedežih bosta sedela zelo dobro. Avto je relativno nizek in takšno je tudi sedenje. Prednja sedeža sta izdatno pomična, zato ni težko najti najprimernejšega položaja. Tudi volan je mogoče pomikati v vse smeri, kar vozniku omogoča dober položaj in pregled nad vsemi merilniki. Kako pa zadaj? Še zdaleč ne tako razkošno kot spredaj. Sedeža sta dva, prostor za noge je omejen. Z nekaj razumevanja potnikov na prednjih sedežih bo zadaj solidno sedela oseba, ki ni višja od 170 cm. Zadnja klop je opremljena tudi z isofix pritrdišči za otroški sedež. Ne bomo trdili, da ni tudi v praksi mogoče namestiti dveh sedežev, a je nameščanje otrok v sedež precej naporno opravilo. Z veliko dobre volje je mogoče vse in mini kljub svojim prostorskim omejitvam zna prebuditi pozitivna čustva, ob katerih pozabimo na nekatere omejitve. Notranjost označuje krog. Okrogel je volan, okrogle so kljuke na vratih, okrogli so merilniki, zvočniki. In polovica kroga, obrnjenega navzgor, je nasmeh in ta prinaša pozitivne energije. Zadnja prenova je velikemu okroglemu merilniku na sredini armaturne plošče odvzela vse primarne funkcije. Merilnik hitrosti se je preselil za volan in je kombiniran z levim, ki kaže vrtljaje, in desnim grafičnim, ki s pomočjo lučk kaže napolnjenost rezervoarja za gorivo. Osrednji veliki pa le še daje okvir zaslonu za spremljanje delovanja naprav. Gre za pravo informacijsko središče, ki ga obkrožajo barvne LED-diode, ki se ob spremembah ali vklopu naprav za trenutek obarvajo. Rdeča vedno pomeni opozorilo, bela normalno delovanje, ostali odtenki pa popestrijo vožnjo. Kakšne posebne funkcije barvite lučke nimajo, je pa vsekakor zanimivo, drugačno. A se barvitost notranjosti avtomobila tu ne konča. Veliko pozornosti so namenili oblikovanju ambientalne osvetlitve na vratih, pod armaturno ploščo in na stropu. Nismo ravno šteli, a s stikalom, ki se nahaja nad notranjim vzvratnim ogledalom, lahko izberete kar nekaj nians modre, rdeče in zelene. Še en manj uporaben dodatek, a zelo igriv. Navdušijo stikala na armaturni plošči in na stropu. So neke vrste kopija letalskih in veselje jih je pritiskati. Tudi vžigu motorja je namenjeno podobno stikalo v spodnjem delu armaturne plošče, ki je malo večje in rdeče obarvano. O sedežih smo nekaj že zapisali, dodajmo le še to, da so v cooperju usnjeni v kombinaciji z blagom s karirastim vzorcem, s katerim so se morda želeli prikupiti tudi Škotom. Notranjost je resnično zabavna in včasih si želiš v njej le uživati, jo opazovati in se igrati z vsemi napravami, ki so na voljo.
TO NAM JE VŠEČ
Splošen vtis Igrivost in zabavna plat vozila.
TO MANJKA
Uporabnost Je zabaven, a samo za ta namen malo predrag.
TO PRESENEČA
Varnostni in asistenčni sistemi Skoraj popolni!
Vendar mini je avto in zato v nadaljevanju nekaj več resnosti. Posvetimo se tehniki in pogonu. Testni mini je poganjal novi trivaljni dizelski motor. Njegova prostornina je 1,5 litra, moč 85 kW in navor 270 Nm. Prebrani podatki puščajo nekaj negotovosti, ki pa se popolnoma razblini, ko motor zaženemo. Trije valji sicer pomenijo, da je tresljajev nekaj več, a motor je živahen in prav nič podhranjen. Avto zelo dobro pospešuje, tudi končna hitrost je mnogo višja od najvišje dovoljene na slovenskih cestah. Tovarniški podatki o porabi so zelo ugodni, saj se gibljejo od 3,3 do 4,6 litra dizla na 100 km. Na našem testu nismo dosegli nobene od zapisanih vrednosti. Ne bomo trdili, da številke niso dosegljive, a zagotovo le v bolj idealnih pogojih, kot jih ponujajo slovenske ceste. Po drugi strani pa takšnega igrivega avta nihče ne želi voziti po ostrih ekoloških standardih. Mi smo ga znali pognati do visokih vrtljajev in najvišjih dovoljenih hitrosti, se kdaj prepustili mirnejši in lagodnejši panoramski vožnji ter se prebijali skozi mestno gnečo. Na koncu nam je potovalni računalnik izpisal podatek 5,9 litra. Morda nekoliko več, kot smo pričakovali. Še posebej zato, ker smo več kot polovico testa prevozili z vklopljenim načinom green, ki je namenjen varčni vožnji in s pomočjo indikatorja na merilniku hitrosti voznika opozarja na pravočasno menjavo prestave. Menjalnik je bil 6-stopenjski ročni, s kratko in športno prestavno ročico in nekoliko nerodno namestitvijo prestave za vzvratno vožnjo. Za vožnjo nazaj je treba ročico menjalnika pomakniti nekoliko levo in naprej. Pomik levo pa ni tako skrajen in ob želji po malo hitrejšem speljevanju boste nehote ročico menjalnika premaknili v vzvratno prestavo namesto v prvo. Na trenutke zna biti zoprno, zato bi si želeli drugačen položaj za vzvratno.
Pohvalili bi zavore in lego na cesti. Zavore delujejo brezhibno in zanesljivo ter tudi ob hitrem in močnem pritisku na stopalko skupaj s sistemom proti blokiranju koles zagotavljajo obvladovanje vozila in hitro ustavljanje. Voznik ima na voljo tudi vrsto asistenčnih sistemov, ki poenostavljajo vožnjo. Ne samo na avtocesti, ampak tudi na ostalih cestah smo s pridom uporabljali prilagodljiv dinamični sistem za uravnavanje hitrosti. Lahko bi mu rekli pametni tempomat. Zadošča, da nastavite hitrost, in sistem bo prevzel nadzor. Ohranjal bo hitrost in jo zmanjševal, v kolikor se boste preveč približali vozilu pred sabo. Voznikova naloga je upravljanje z ročico menjalnika (ob avtomatiki odpade). Priznamo, da sistemu najprej nismo povsem zaupali in smo s pritiskom na zavoro ali plin prevzemali nadzor. Po nekaj vajah in preizkusih pa smo se prepričali, da mu lahko povsem zaupamo. Omenimo še sistem City collision mitigation, ki pomaga preprečiti trk do hitrosti 60 km/h. Z vgrajeno kamero, ki spremlja promet pred vozilom, posreduje opozorilni pisk in aktivira zavore, če se preveč približamo oviri. Pri hitrostih nad 60 km/h prevzame nadzor sorodni sistem, ki pripravi zavore za takojšnje odzivanje, kar zmanjša zavorno pot. Nismo si privoščili drznosti, da bi sistema preizkusili, a ne dvomimo, da svojo nalogo dobro opravita. Za zagotavljanje pasivne varnosti je mini opremljen s šestimi zračnimi blazinami spredaj in zadaj, kolenskima zračnima blazinama in stranskima zavesama ter z zategovalniki varnostnih pasov. Varnostna kletka pa potnike še dodatno ščiti v primeru trka.
POD ČRTO
Mini cooper D je avto, ki lastniku ali zgolj uporabniku pričara nasmeh na obraz. Še posebej, če je lakiran v tako živahni barvi, kot naš testni. Vožnja z njim je zabava, a večinoma le za dva. To pa mu precej zmanjša uporabnost. In potem postane tovrstna zabava nekoliko predraga.
Mini ni samo zabaven avtomobil, pač pa tudi zelo varen. Na koncu pa še tisto, kar veselje nekoliko zmanjša – cena. 21.700 evrov je začetna cena za osnovni, a z opremo že kar dobro založen mini cooper D. Potem pa je vse odvisno od želja in denarnih zmožnosti bodočega lastnika. Testni mini je bil obogaten še z izdatnim naborom s seznama dodatne opreme (samodejna zatemnitev notranjega in zunanjih ogledal, paket luči, luči za meglo in žarometi z LED-tehnologijo, senzor za dež in stikalo za samodejni vklop luči, športna sedeža, posebne preproge, mini connected XL sistem ...), ki je ceno dvignil za skoraj 13 tisočakov. Za takšno ceno mora biti ljubezen res velika. Da je ljubezen slepa, tudi že vemo.
