Aleksej Jurca, še ne osemnajstletni genij, ki je pred kratkim zmagal na mednarodni olimpijadi iz astronomije in astrofizike na Tajskem ter tako postal prvi slovenski absolutni zmagovalec na katerikoli olimpijadi iz znanja, je v pogovoru za eno od slovenskih televizij povedal, da si v prihodnosti želi raziskovati doma, v Sloveniji. V tujino bi se morda odpravil na magistrski študij, sicer pa je prepričan, da ima v Sloveniji dovolj možnosti za razvoj in delo. Veliko mladih genijev pa zaradi različnih razlogov še vedno množično zapušča državo, ki jim je dala izobrazbo, na koncu pa ostala brez njihovih dosežkov in znanja. Po podatkih zadnjih let zaradi boljših možnosti za delo našo deželo vsako leto zapusti od dva do tri tisoč mladih, med njimi jih je vsaj petsto visoko izobraženih. In kakšne razmere si mladi raziskovalci želijo, da bi ostali doma?
Redna zaposlitev, dobra plača, osnovne reči torej. Šestindvajsetletni Ljubljančan Jan Ravnik je že drugo leto doktorski študent Instituta Jožef Stefan na odseku za kompleksne snovi. Trenutno z vrstičnim tunelskim mikroskopom preiskuje tantalov disulfid – zelo zanimiv dvodimenzionalni material z velikim potencialom uporabe v spominskih elementih, ki bi v prihodnosti lahko omogočili bistveno večje hitrosti, kot pa jih zmorejo trenutni računalniki. Sicer pa kot asistent na fakulteti za računalništvo in informatiko uči fiziko študente prvega letnika. Po opravljenem doktoratu si sicer želi poiskati službo v tujini. »To je skoraj obvezno, če želim ostati v znanosti. Izkušnje iz tujine so pri nas zelo zaželene oziroma kar nujne. Mladi raziskovalci gremo v tujino v prvi vrsti opravljat delo, ki ga doma ne bi mogli. Ideja podoktorskega usposabljanja je, da se naučimo nečesa novega in znanje prinesemo domov. Priznam, da se boljša opremljenost inštitutov in višje plače v tujini slišijo zelo mamljivo, in razumljivo je, da se mladi z bolje opremljenega inštituta z več sredstvi in višjo plačo ne želijo vrniti domov. Mislim pa, da me to vseeno ne bo premamilo, saj si želim dom in družino ustvariti v svoji domovini. Zato v tujini ne mislim ostati.« Je pa problem mladih, ki želijo ostati v znanosti, ta, da so pri nas možnosti za zaposlitev zelo omejene. »Še posebej je težko najti redno zaposlitev za nedoločen čas, ki zagotavlja neko varnost. Zanimivo je, da so mladi raziskovalci na začetku študija povabljeni na sprejem k predsedniku države, kjer jih označijo za elito znanja, delo te 'elite' pa je ovrednoteno s podpovprečnimi plačami. Delovno mesto v znanosti je pri nas zelo težko dobiti, sploh za nedoločen čas. Večina mladih znanstvenikov po doktoratu dela pri različnih projektih, ki trajajo le nekaj let, potem pa je njihova zaposlitev odvisna od ponovne pridobitve sredstev. To se lahko vleče tja do petdesetega leta, kar je za mlade, ki si želimo varno prihodnost, zelo neprivlačno in nespodbudno. V tujini sicer ni dosti drugače, je pa v zadnjih letih ponovne gospodarske rasti službo za nedoločen čas bistveno lažje dobiti v industriji, kar prav tako pomeni beg možganov in osiromašenje osnovnih znanstvenoraziskovalnih projektov, ki predstavljajo razvoj celotne družbe.« Jan misli, da je s svojo izobrazbo dobro zaposljiv in da ima odprte različne možnosti. Na njegovo prihodnjo kariero bo tako vplivalo veliko dejavnikov. Pravi pa, da ima srečo, ker je njegovo znanje zaželeno tako v znanosti kot v industriji doma in po svetu. CITAT: »Zanimivo je, da so mladi raziskovalci na začetku študija povabljeni na sprejem k predsedniku države, kjer jih označijo za elito znanja, delo te 'elite' pa je ovrednoteno s podpovprečnimi plačami.«
Vseeno mi je, kje in kako. Dr. Matjaž Humar, izjemno perspektiven znanstvenik, raziskovalec na Odseku za trdno snov Instituta Jožef Stefan, se je pred letom in pol vrnil s podoktorskega študija (preko evropskega projekta Marie Curie) na medicinski fakulteti Univerze Harvard. V skupnem projektu sta s kolegom Seokom-Hyunom Yunom prvič uspela v človeško celico vgraditi laser. Hkrati sta dokazala, da maščobne celice že same po sebi vsebujejo laserje, ki jih je treba le še sprožiti. Metoda, s katero je mogoče ustvariti laserje v celicah, je po svetu doživela velik odziv in bo v prihodnosti verjetno zelo dobrodošla – med drugim v diagnostiki. Eden od pogojev štipendije Marie Curie, ki jo podeljuje Evropska unija, je, da na novo pridobljeno znanje prineseš nazaj v Evropo, je Humar spregovoril o enem od razlogov, zakaj se je vrnil. »Raziskovanje v Ameriki je bilo res na visoki ravni, vse smo imeli na razpolago.« Po vrnitvi v domovino je lani v okviru direktorjevega sklada IJS prejel nagrado, in ta mu je omogočila odpreti svoj laboratorij za njegovo raziskovalno področje. »Tako lahko nadaljujem svoje raziskovalno delo iz Amerike.« Njegov cilj je namreč vzpostavitev laboratorija biointegrirane fotonike, ki bi bil vodilni v svetu na tem področju. »Pri nas imamo ogromno znanja, zelo dobro znanost, problem pa je financiranje. Še posebej za mlajše raziskovalce je zelo malo denarja, skoraj neverjetno je odpreti svojo raziskovalno skupino, sam sem dobil priložnost, ki je sicer pri nas izjemno redka. Prijavljam se na razne razpise za financiranje, in če bom dolgoročno imel dovolj sredstev za raziskovanje, bom v Sloveniji ostal, sicer bom šel spet v tujino.« V Sloveniji ga precej moti tudi birokracija, preveč časa porabimo za dokumentacijo. »V Ameriki dobiš dokumente, ki jih potrebuješ, v nekaj dneh, tukaj pa moraš včasih čakati mesece.« Vse, kar bi Humar rad delal, je vrhunska znanost. »Vseeno mi je, kje in kako, zame je pomembno je, da imam za to primerne pogoje.«
Bo družba znala uporabiti mlade?»Mladim je treba ponuditi stabilen vir financiranja in vzpodbudno delovno okolje, v katerem so poleg dobre infrastrukture izkušeni raziskovalci. Prepričan sem, da je v sodobnem, izredno tekmovalnem okolju zelo pomembno medgeneracijsko sodelovanje. Ko se mladi 'zagrejejo' za raziskave, bodo delali celo brez posebne zunanje motivacije. Takšni mladi so neprecenljivi za celotno družbo,« pravi Marko Jeran, raziskovalni sodelavec Kemijskega inštituta, ki ga še posebej zanimajo svetlobni procesi, tako imenovana kemiluminiscenca. »Kemija me je zanimala že v srednji šoli. In še danes sem hvaležen ljudem na univerzah in inštitutih, ki so mi na široko odprli vrata, da sem lahko – ne glede na svojo starost – sodeloval pri raziskavah in pridobival različne veščine.« Vključil se je v različne projekte raziskovalnih institucij, z dvema samostojnima raziskovalnima nalogama pa je tekmoval na srečanju mladih raziskovalcev Zveze za tehnično kulturo Slovenije in osvojil zlati priznanji. Danes je tudi sam mentor mladim raziskovalcem s širšega področja kemije. »Poznam veliko nadarjenih osnovnošolcev in srednješolcev. Vidim iskrice v njihovih očeh, čutiti je vedoželjnost in potrebo po ustvarjanju novega. Za vsakega je pomembna osebnostna rast in vsaka izkušnja v letih, ko se človek postavlja na noge. Naša družba ima veliko znanja, dobro šolan kader, izobraževalni sistem se mi zdi odličen. Da mladi ne bodo ostajali v tujini, jim je doma treba nujno zagotoviti stabilno financiranje raziskav. Sam sem na Kemijskem inštitutu zelo zadovoljen. Raziskovalni projekti so zanimivi, povezujemo se interdisciplinarno, tujina me za zdaj posebej ne mika. Imam pogoje za delo, in ker zelo rad raziskujem, je to delo zame kot hobi. V tujino bi šel le na strokovno izpopolnjevanje. Upam, da bom imel v Sloveniji dovolj možnosti, da bom tu tudi ostal. Če bo družba znala motivirati in usmeriti mlade, je to ključ za uspeh v prihodnosti. Znanje nas mora povezovati. Sam sem raziskovalec po duši, raziskujem z dušo, s srcem, plačilo je zame drugotnega pomena. A raziskovalci morajo delati v stimulativnem okolju in prav je, da so za svoje dobre rezultate v družbi primerno nagrajeni. To si tudi zaslužijo!«
