Novice Svet24

Ko sodimo drugim, namreč vedno sodimo tudi nekemu nesprejetemu delu nas samih. Strah nas je, da bi bili tudi sami lahko zmožni nečesa graje in obsodbe vrednega.
Človek s stopnjo zavesti, kjer zacveti višje razumevanje, bo začutil, da oprostiti in odpustiti pomeni osvoboditi svojo ujeto energijo in znova lažje zadihati.
Zagrenjenost v prvi vrsti škoduje našemu fizičnemu zdravju, sčasoma pa zastrupi še čustva – astralno telo, da o umu niti ne govorimo.
Odpuščanje nikakor ne pomeni, da negativnega vedenja ne opažamo ali celo da ga odobravamo. Tudi ne pomeni, da moramo pozabiti, kakšna krivica se nam je zgodila ali kako nas je nekdo prizadel. Pomeni le, da razumevanju in sočutju spet odpremo vrata svojega srca  ter izstopimo iz ječe jeze, samopravičniške zamerljivosti in samopomilovanja. Ko si dovolimo čutiti svojo notranjo resnico, se učimo biti bolj strpni, razumevajoči, ljubeči, sočutni, svobodni.
Albert Camus je nekoč zapisal, da »pravi umetniki ničesar ne zaničujejo; bolj so poklicani razumevati kakor soditi«. Enako velja za vse prave umetnike življenja, ki prej ali slej dojamejo, da je vsakdo, s katerim stopimo v stik, naš učitelj, in ne sovražnik ali dobrodelnež.

DELOVANJE PO VZROCU
Vsi se kdaj pa kdaj ujamemo v bolj ali manj goste mreže obtožb in obsodb, ki pa niti niso zares naše, ampak nekako normalne, družbeno sprejemljive in pogojene. Obsojamo tatove, goljufe, uživalce mamil, znanko, ki ima poročenega ljubimca, alkoholika in delomrzneža, lažnivega sodelavca, skopega strica ali kogarkoli že ...
Ker so nas v otroštvu starši ali učitelji v šoli, morda pri verouku, zagotovo natančno poučili, kaj je prav in kaj narobe, se vselej najprej odzovemo samodejno, po naučenem vzorcu: obsodimo tisto, kar bi obsodili tudi tisti, ki so nas obsodb naučili. Velikokrat so ponovili in poudarili, kaj se spodobi in kaj ne. Ničesar pravzaprav ne vemo o podzavestnih vzgibih, otroštvu, stanju zavesti in duševnosti, usodi teh posameznikov, ki jih obsojamo, a jih po navadi z vnaprejšnjo obsodbo avtomatično zavrnemo kot neustrezne ali celo slabe, zle, hudobne, kazni potrebne.
Najhuje pa je, da je naš notranji sodnik, ki sedi in sodi v našem umu, najbolj strog prav do nas samih. Sebe najpogosteje obsojamo še huje kot druge, če ne na zavestni, pa na podzavestni ravni. Notranji sodnik, ki neprestano zaseda in nas nenehno zaradi česa obsoja, sčasoma poskrbi, da nam zaradi občutkov krivde, ki se sprožijo ali pa nam jih kdo vcepi (mi pa mu to na neki ravni seveda tudi dovolimo), kreira nesorazmerno visoke kazni. Žrtve spolnih zlorab, na primer, se zaradi podzavestnih občutkov krivde odrečejo spolnosti in se tako kaznujejo.
»Sodnik v vašem umu bo storil vse, da vam bo zagrenil življenje in da se boste dolga leta sramovali sami sebe,« je glede tega v svoji knjižici Mojstrstvo ljubezni zapisal Don Miguel Ruiz.

MOŽNOST IZBIRE
Ker je naš notranji sodnik v službi našega uma in svobodne volje, nam vsega tega seveda ni treba več prenašati. Imamo namreč možnost izbire: trpeti sodnikovo nenehno vsiljivo vmešavanje ali pustiti negativno izkušnjo za sabo, potegniti nauk iz nje in srečno, neobremenjeno živeti naprej. Lahko ga odpustimo in namesto njegovi tiraniji prisluhnemo svojemu srcu. Glas našega notranjega vodnika, intuicije, je zagotovo bolj prijazen in blagodejen. Poslušajmo s sočutjem, ljubečo pozornostjo in modrostjo. Ne le svoje telo, kakšnega gibanja in hrane si želi, tudi svoja čustva: kaj zares čutimo, da si želimo narediti, in česa ne. Poslušajmo svojo intuicijo.
Pa tudi soljudi. Vsak od nas si želi, da bi ga prijatelj pozorno poslušal, da se mu lahko brez dvomov in zadržkov zaupa in izpove svoje težave ter skrbi. Nihče si ne želi in nikomur ni prijetno, da ga zmerjamo, obsojamo ali ga zgolj grobo zavrnemo, namesto da bi prisluhnili z odprtim srcem in poskušali razumeti njegovo stisko ter mu učinkovito pomagati. Vse to pa bomo brez dvoma zmogli z veliko ljubezni, potrpežljivosti in modrosti – in če bomo svojemu notranjemu sodniku nemudoma napisali odpustnico.