Novice Svet24

Pri nekaterih se raziskovanje sebe zgodi prej, pri drugih pozneje. Nikoli ni prezgodaj in nikoli ni prepozno.
Ljudje začno to početi na bolj ali manj zavestni ravni. Vedno se vse dogaja v pravi časovnici, ob pravem času, kot tu, na zemlji, pogosto rečemo.
A čas obstaja zgolj na zemlji. Kljub temu pa si ga zaradi lažjega razumevanja nekako predstavljamo tudi v dušnem svetu.

VEČNO ISKANJE
Ko preidemo v raziskovanje sebe, svojega namena obstoja tu, se prej ali slej srečamo z besedo poslanstvo. Odkriti želimo, zakaj smo tu. Kaj je tisto, kar naj bi počeli, da bi izpolnili namen prihoda sem. Iščemo, kaj nam je všeč, kaj radi počnemo, v čem smo dobri, v čem odlični, kaj nas ne privlači in zakaj ne. Ob najrazličnejših dogodkih, povezavah z ljudmi, učenju najrazličnejših znanj se v nas nabira zakladnica izkušenj, ki nas oblikujejo. A prav vsakomur, le ob različnem času, se zgodi, da začuti, kaj je »tisto nekaj«. Tisto pravo, ob čemer mu poje srce, ob čemer pleše duša. Veselje, sreča, pomirjenost, zaupanje, sproščenost, lahkotnost, izpopolnjenost … Vse to lahko začutimo, ko udejanjamo svoje poslanstvo. Ali kot bi poenostavljeno rekli na zemlji, to je to.

PREPLET ZGODB
Se lahko zgodi, da kdo ne odkrije svojega poslanstva, svojega namena, zakaj je prišel na zemljo? Seveda se lahko, a po navadi gre le za to, da svojega poslanstva ne more definirati, ubesediti. Vsakdo je na zemlji s svojim poslanstvom, ki pa je pri nekaterih bolj, pri drugih manj izrazito.
Lahko na zemlji živimo tudi tako, da ne izpolnjujemo svojega poslanstva? Ja, tudi to se lahko zgodi. Ampak, kot se morda uganili – tudi to je ena od možnih, zelo pomembnih lekcij, ki se jih je duša prišla naučit na zemljo. Iskati sebe. Iskati in morda nikoli zares najti. Izkusiti ogromno različnih izkušenj, biti vedno v iskanju. Tudi to ima lahko v ozadju skrito poslanstvo, na primer da ob nenehnem iskanju samega sebe srečamo ogromno ljudi, ki jim, nezavedno, s svojim iskanjem pomagamo – in oni nam. Tu se zgodbe življenja in poslanstev lahko neskončno prepletajo, včasih celo zapletejo, zato se ne bomo pregloboko spuščali v to. Najmodrejše je vedeti, da je vedno vse in vsak na pravem mestu ob pravem trenutku, da izkusi točno tisto, kar mora izkusiti.

DRUGAČNA USMERITEV
Predvidevajmo, da želimo odkriti, ubesediti svoje poslanstvo. V življenju smo že pridobili kar nekaj znanja, izhajajmo iz tega, da imamo za seboj že vsaj 20 let življenja na zemlji. Dvajset let – dobro pomislite, to je že kar nekaj, mar ne? To je ogromno izkušenj, ogromno interakcij z drugimi utelešenimi dušami. Vemo, kaj nam je všeč, kaj radi počnemo in česa ne. Nekateri se pri 20 letih začno »iskati«. To se zgodi, ko začutimo, da potrebujemo neko trdnost, mirnost v sebi. Usmerimo se v tisto, kar nas najbolj pritegne. In se začnemo drugače učiti.
Odkrijemo svoj notranji svet, kamor se začnemo vračati po odgovore na svoja vprašanja. Prej smo jih postavljali navzven, ljudem okoli sebe, svetu zunaj, danes pa jih postavljamo sebi, svojemu srcu, svoji duši. In potrpežljivo čakamo, kaj nam bo povedala. Čakamo, da bomo odkrili notranji vzvod za premik naprej. Kam? Nekam. V smer, kamor moramo.

OGLAŠANJE DUŠE
Ko preidemo v tovrstno doživljanje izkušenj in življenja, se v nas začne krepiti glas duše, ki ne odneha. Ki nam govori, kam moramo, da bomo izpolnjevali svojo inkarnacijo. Seveda je povsem normalno, da ta dušni kompas včasih preslišimo, včasih namenoma, včasih se preprosto zgodi. Včasih ga ne želimo slišati, ker nas duša usmerja v nekaj, kar se nam zdi težko. In nas naš notranji prijatelj, ki mu pravimo »ego«, prijazno opomni, da ni treba, da naredimo ta korak, ter lahko ostanemo tam, kjer smo (beri: v coni udobja, ki pa to pravzaprav ni, saj v njej ne počnemo tistega, za kar smo tu), ali celo, da lahko gremo v drugo smer, ne v smer naše duše. Pa vendar kar hitro ugotovimo, da je modrejše poslušati glas duše kot glas »prijatelja ega«. Kajti duša bo vztrajala. Ne bo nas pustila nekje tavati in izgubljati dragoceno energijo in zemeljski čas. Duša želi, da napredujemo. Duša zahteva napredek, zato je vse usmerjeno v to, da se odkrijemo. Da počnemo tisto, kar moramo, in – uganite – v tem smo v resnici najboljši. Cilj je, da lahko rečemo, da smo vsaj delno našli svoje poslanstvo in ga tudi opravljamo.
Ali je opravljanje dušnega poslanstva vedno láhko, brez težav in izzivov? Ni. Zakaj pa ne, če naj bi bilo lahkotno? Zato ker se tudi z udejstvovanjem poslanstva še vedno učimo, izkušamo, rastemo. Iščemo še boljšo različico sebe: kaj lahko še naredim in kako lahko živim še bolje? Kot duša se stalno učimo.