Na moj odgovor, da vsekakor so sejali, kar žanjejo, pa se začudijo in izrazijo dvom v nespremenljivi zakon vzroka in posledice, ki upravlja vse.
Razlog, da mnogi ljudje dvomijo o verodostojnosti odgovora, tiči v njihovi veri, da si zaslužijo žetev glede na svoja dejanja. A ključni element, ko poskušamo razumeti zakon vzroka in posledice, je naš odnos (strahovi, obtožbe, prepričanja in podobno), ne naša dejanja.
PRIMER
Sin svoje matere noče niti videti, kaj šele govoriti z njo. Mati glede tega postane precej čustvena in v mislih obtožuje sina; na vprašanje, kaj je morda »posejala«, da zdaj »žanje« vse to, bi najverjetneje odgovorila, da se sama v življenju nikoli ni tako obnašala. Razumeti, kaj je posejala, se na prvi pogled zdi precej težko. V tem primeru mora najprej premisliti, kaj očita sinu. Se ji zdi nehvaležen, trmast, aroganten ali sebičen? V življenju se torej sooča z osebo, katere vedenje je po njenem mnenju nehvaležno, trmasto, arogantno in sebično. Nato mora pogledati globlje vase in se vprašati, kaj se je zgodilo med njo in sinom, da je sama sebi očitala, da je enaka. Če ne more ugotoviti, kdaj je imela enak odnos, lahko sina vpraša, ali ji je morda kdaj očital iste stvari. Čeprav se z njo ne želi več pogovarjati, bi mu lahko napisala, da bi rada vedela, kaj je posejala, da žanje razmere med njima, ker se želi bolje spoznati. Zagotovo bo veliko bolj odprt za srečanje ali pogovor z njo. Vendar da bi se to zgodilo, ne bi smel čutiti nobene krivde od svoje matere. To je bistveno. Mora čutiti, da v celoti sprejema svojo odgovornost in se zaveda, da težka situacija med njima ne izhaja iz njega, ampak je posledica nečesa, kar je posejala.
Mati si morda očita, da je bila podobna svojemu sinu v situaciji, ki jo je doživela z očetom.
Ko ugotovi, v katerih okoliščinah se je obnašala enako, mora ugotoviti tudi, kaj namerava v tem trenutku. Verjetno so bili njeni nameni dobri. Morda je želela zaščititi drugo osebo ali jo naučiti lekcije, da bi se lahko spremenila na bolje (po njenih merilih). Ko bo ozavestila svojo namero, bo sprejela sebe in s tem tudi drugega.
NOTRANJE ISKANJE
Odkriti, kaj smo posejali, da bi nekaj poželi, je lažje v odnosih z drugimi. Kadar žanjemo nekaj neprijetnega, a to ne vključuje neposredno druge osebe, je potrebno več notranjega iskanja.
Na primer: človek, ki je bil vrsto let finančno zelo uspešen, se znajde na robu bankrota. Da bi odkril, kaj je posejal, se mora zavedati, kaj je sprožil, da bi to pritegnil. Se je bal biti reven? Ali si je prizadeval za uspeh samo zato, da ga drugi ne bi obsojali? Se je cenil samo zaradi svojega denarja? V tem primeru je bila njegova primarna motivacija »ne biti reven« in/ali »ne biti obsojen«. Če se podzavest opira le na slike, ki izhajajo iz naših misli, naših prepričanj in dejanj, sčasoma žanjemo tisto, kar smo v sebi posejali.
Zakaj moramo vedno tudi žeti? Ker če naj bi živeli v popolni sreči in notranjem miru, moramo nekega dne vse situacije doživeti z ljubeznijo, torej v popolnem sprejemanju, brez kakršnekoli sodbe, ki temelji na prav in narobe. Zavedati se moramo, da našo življenjsko pot sestavljajo izkušnje in jih moramo razvrstiti, da odkrijemo, kaj je za nas najbolj inteligentno.
MOČ SPREJEMANJA
Naš notranji bog je popoln. Noče nas kaznovati; želi nam le pomagati, da se zavemo vidikov sebe, ki jih še moramo sprejeti in ljubiti. Zato jih žanjemo kot težke izkušnje.
V prvem omenjenem primeru mati ni sprejela svoje trmaste, arogantne, sebične in nehvaležne plati osebnosti. Sprejeti pomeni dati si pravico, da smo v tistem trenutku to, kar smo. To je edini način, da postanemo to, kar želimo biti.
V drugem primeru človek ni sprejel, da je reven, niti ni prepoznal lastne vrednosti onkraj denarja. Takšna oseba bi imela tudi težave pri sprejemanju teh lastnosti pri drugih.
Skratka, vedite, da ko pride čas žetve, vam pomaga tudi ozavestiti, kaj se dogaja globoko v vas, in izvedeti, ali so nekatere značajske lastnosti sprejete ali ne. Prijetno boste presenečeni, ko boste, potem ko boste bolj sprejemali sebe, pritegnili več tistega, kar vam prinaša srečo in harmonijo. Ključno je sprejetje!
Ali res vedno žanjemo, kar smo posejali? Da, vedno!
Ljudje mi naslovno vprašanje zelo pogosto postavljajo, ker si ne znajo razložiti, zakaj se jim v življenju pojavljajo določene težave, ko pa vendar niso nič podobnega »zasejali«.