Tudi Slovenci imamo do lipe že stoletja poseben odnos. Sajenje lip ob pomembnih dogodkih je na slovenskem ozemlju tradicija, ki sega stoletja v zgodovino.
Že v času Karantanije so bili zbori pod lipo del državnega prava in še danes težko najdemo cerkev, grad ali vas, kjer ne bi rasla lipa. Še posebno pomembna je postala v času narodnostnega prebujanja Slovencev. V 80. letih 20. stoletja je dobila zagon z oglaševalsko akcijo »Slovenija, moja dežela« in nato kot simbol samostojnosti postala prvo drevo, ki so ga na dan razglasitve neodvisnosti in državne suverenosti Republike Slovenije zasadili na Trgu republike pred slovenskim parlamentom.
Tradicionalna srečanja državnikov pod najevsko lipo naj bi ohranjala izročilo prvobitne demokracije v vaških skupnostih, v katerih je oblast najtesneje povezana z ljudstvom ter hkrati zavezana odprtemu dialogu s političnimi nasprotniki oziroma vsakokratno opozicijo. Simbolika lipe je za Slovence torej pomembna in ima kvalitete, h katerim naj bi stremeli.
MATI NEGOVALKA
Lipa je pomembna tudi kot zdravilna rastlina, zato jo častijo po vsej evropski celini. Lipov med je zlasti cenjen zaradi nežnega okusa in mnogih zdravilnih sestavin, ki jih v tujini porabijo predvsem v farmacevtski industriji. Lipov čaj blagodejno deluje na umirjanje živčnih in mišičnih napetosti, izboljšuje prebavo, lajša težave s krvnimi žilami in arteriosklerozo, niža krvni tlak, predvsem kadar je povezan z živčno napetostjo. Pospešuje znojenje ter niža telesno temperaturo v vročičnem stanju.
Lipa pomeni veliko mater in s tem arhetip matere, boginje, univerzalne negovalke. Posameznika poveže z arhetipom matere in omogoči, da se prek tega pozdravi vez z biološko materjo. Lipa vsebuje esenco ljubezni, sočutja in modrosti, zato je najboljša za slovenski narod, ki ima na tem področju kar nekaj težav.
MATI ZDRAVILKA
Ko nas obiščejo tujci, najprej opazijo, da smo do njih prijazni, zadržani in čustveno hladni ter potrebujemo nekaj časa, da se odpremo in sprostimo. Pregovorna slovenska zavist izhaja iz zavesti pomanjkanja in je značilna za zaprto srčno čakro. Ko pa se ta zapre, se ljudje drug od drugega odtujijo. Namesto povezovanja se razvije sebičnost in nezmožnost odpuščanja ter premika naprej. Ljudje se zataknejo v preteklosti, krivicah, ki so jim bile zadane, in negujejo predvsem zamere ter ustvarjajo jezo nase in na svet.
Slovenska zgodovina in sedanjost sta močno povezani z vsemi simptomi zaprte srčne čakre. Čeprav nas kot narod lipa že stoletja spremlja, smo preveč zaverovani v svoje težave, da bi sprejeli vodstvo in zdravljenje.
Ko sem v letu 2020 prejela notranje vodstvo, da ustvarim slovenske cvetne esence, je bila med njimi tudi lipa. Pri povezovanju z njeno arhetipsko energijo sem začutila, kako globoko in pomembno je njeno sporočilo, ki ga potrpežljivo predaja že stoletja. Modrost je ena ključnih kakovosti, prav zato je zborovanje in modrovanje v lipini senci navdihnilo očake, da so sprejemali prave in modre odločitve.
Lipa ponuja zdravljenje srca na vseh nivojih, stik s čustvi, sprejemanje drugačnosti, spodbuja sočutno komunikacijo, ki ne povzroča nadaljnje bolečine, ter poveča občutljivost za pravi način izražanja čustev in zaznavanja sporočil, ki jih predajajo drugi.
NEPREDELANE TRAVME
Slovenska zgodovina je polna osebnih in kolektivnih travm, ki jih nismo predelali. V novejši zgodovini izstopa obdobje med drugo svetovno vojno in po njej, ko se je slovenski narod polariziral, kar počnemo še danes. Čas epidemije je potegnil na dan vse, kar ni predelanega, in toliko gnojnice, kot se zadnje leto preliva po družbenih omrežjih, je težko doumeti.
Zadnje tri generacije so namreč še vedno pod vplivom nepredelanih kolektivnih travm, ki so zarezale globoko v srce naroda, a se o njih ne govori. Vsaj ne na način, ki bi ponudil rešitve in zdravljenje. Ko sem se posvečala svoji družinski zgodovini, sem naletela na dogodke, za katere vem, da so zaznamovali velik del slovenske zgodovine. Za razumevanje sedanjosti je namreč nujno razumevanje vzrokov v preteklosti. Cvetna esenca lipe uči, kako pomembna je modrost preteklosti za razrešitev težav v sedanjosti. Prav nezmožnost učenja iz preteklih napak namreč preprečuje, da bi v prihodnosti sprejeli boljše odločitve.
MOJA ZGODBA
Moji predniki so imeli pred drugo svetovno vojno svoje podjetje. Veležganjarno, kjer so se proizvajale različne vrste žganja in likerjev. Podjetje sta postavila moja prababica in pradedek v 20. letih 20. stoletja in v dobrih časih pred drugo svetovno vojno se je zgolj v brinjevec predelalo 30 vagonov brinovih jagod na leto. Na podstrehi naše stare hiše sem našla in naštela skoraj sto različnih nalepk za alkoholne pijače in žganja. Ko je prišla vojna, se je seveda marsikaj spremenilo in podjetju je nekako uspelo obstati. Potem pa je prišla nova komunistična oblast, ki je načrtno začela uničevati zasebno lastnino.
Da bi ugajali sovjetskemu sistemu, so začeli izvajati podržavljenje vsega zasebnega kapitala in lastništva ter uvajali plansko gospodarstvo. Šlo je za izključno ideološki poseg v gospodarstvo brez ustreznega znanja in sposobnosti vodenja tovrstnega gospodarstva.
Moja prababica, ki ji je bilo odvzeto tisto, kar je gradila več kot 30 let, je ta odvzem lastnine težko prenesla. Nepredstavljivo je namreč, da nekaj razvijaš in gradiš, nato pa nekega dne pride politično nastavljen birokrat, ki je še pred nekaj leti delal kot hlapec brez pravic, in ti pove, da zdaj to ni več tvoje. Da nimaš več pravice do lastnine, ki si jo ustvarjal s svojim znanjem in trudom.
V hišo so naselili tuje najemnike, ki so streho nad glavo dobili od države. Zastonj. Moja prababica je zbolela na jetrih in zaradi odpovedi umrla. Negovala jo je snaha, moja babica, ki se je virusne ciroze nalezla in prav tako umrla, ko je bila moja mati najstnica. Dve smrti mojih ženskih prednic sta dovolj zgovorna posledica čustvenega udarca, ki je zadel mojo družino.
Šele ko sem ozavestila to zgodbo, sem dojela, zakaj sem imela toliko težav z jezo. Zakaj sem po mami podedovala kratkovidnost in že v tretjem razredu osnovne šole dobila prva očala. Ozavestila sem, zakaj me je bilo strah ustvarjati lastnino in zakaj sem v svojih prvih letih podjetništva tako veselo razlagala, da imam sicer svoj s. p., vendar mi tako ali tako ne morejo ničesar vzeti, ker ničesar nimam. Bila sem zadovoljna s tem, da sem uvoznica esenc, ki jih izdelujejo drugi, in sem se upirala temu, da bi naredila svoje.
IZPOD LIP V SOCIALISTIČNA STANOVANJA
To ni samo moja zgodba. V času po vojni je bilo podržavljeno več kot 90 odstotkov zasebne lastnine. Do osamosvojitve je tako zazijala polstoletna luknja v podjetništvu. Znanje in povezave, ki so jih naši predniki pridobili, so se izgubili. Ambicije, ki so jih imeli, prihodnost, ki so jo gradili za svoje otroke, se je sesula. Ljudje, ki so prevzeli vodenje podržavljenih podjetij, so bili večinoma nastavljeni politično, ne zaradi zmožnosti in sposobnosti, zato do posla niso imeli pravega odnosa. To se je pokazalo po osamosvojitvi, ko so se pojavili slovenski tajkuni, ki so podjetja izčrpavali za lastno korist, in ne za prihodnost.
Generacija, rojena po vojni, je odraščala v državi, ki daje in poskrbi za vsakega posameznika, ki ji dovolj pridno prikimava. Ni se treba potruditi za službo, ni se treba dokazovati pri delu, saj plansko gospodarstvo ne predvideva uspeha, in ni treba imeti dolgotrajnega odnosa, kaj šele ambicij v podjetništvu, saj to ni v nikogaršnjem interesu.
Od vaških lip so se ljudje preselili v nova socialistična stanovanja betonskih naselij, oddelali »šiht« in nato imeli čas za popoldanski »fuš«, da so še »po strani« kaj zaslužili. Kdor je pokazal, da ima več kot sosed, je bil hitro poklican na zagovor, in tako smo se Slovenci 50 let učili, da uspeh in lastnina nista zaželena.
BRATOVA ZGODBA
Prišla je osamosvojitev, odprt trg in divje privatiziranje lastnine, ki je naredilo velike razlike med tistimi, ki so se znašli, in tistimi, ki še vedno čakajo, da bo dala država. Na kolektivni ravni pa lahko senzitivne osebe še vedno čutijo zavist, zamere in jezo, ki ni bila nikoli predelana. Ambiciozni in pridni Slovenci so doma zatirani, v tujini pa dosegajo nadpovprečne rezultate.
Moj brat je odšel v tujino. Ko sva se pogovarjala o naši družinski zgodovini, mi je povedal, da je, odkar pomni, vedno imel podzavestni strah, da bo nekaj izgubil. Vedno je panično pregledoval, ali ima denarnico in ključe. Nikoli se ni vprašal, zakaj, dokler se nisva pogovarjala o veliko večji, družinski izgubi. V njegovem primeru je pod celotno zgodbo potegnil črto in sklenil, da je zanj pot naprej samo ena: začeti od začetka in s svojo glavo.
Ko se je leta 2011 odločil za odhod v tujino, sta ga do tega pripeljala dva razloga: pomanjkanje vizije ljudi v okolju, v katerem se je gibal (veliko pritoževanja in malo akcije za spremembo na bolje, glavno, da se pije in da se imamo fino ...), in čustvena izčrpanost (jeza, razočaranje, žalost), ki jo je zaradi tega doživljal.
Danes, po desetletju dela v tujini, vidi Slovenijo neobremenjeno. Ko sem ga prosila, naj poda svoj pogled, je zapisal naslednje:
»V Sloveniji je težko narediti veliko zgodbo, ker okolje tega ne podpira. S tem ne mislim finančno (kapitala je dovolj), temveč mentalno (ni ponosa, preveč zavisti in zmerjanja, narejena skromnost). Slovenci smo bili vzgojeni za lokalno okolje, kjer 'družba poskrbi zate' in država pokrije stroške. Malo povedo o kariernih uspehih (razen ko gre za športnike), kaj je čez mejo in kakšne so možnosti. V tujini je precej Slovencev na visokih položajih (to so profesionalne, ne politične funkcije), pa se o tem ne govori. V zadnjih letih je nastalo tudi kar nekaj dobrih podjetniških zgodb v Sloveniji, vendar ostajajo v senci drugih tem. Slovenski pregovori so krasen pokazatelj mentalitete in dajo odgovor, zakaj Sloveniji ni in še nekaj časa ne bo uspel večji preboj. Skromnost ni lepa čednost, kot so nas učili, temveč pranje možganov, da ostaneš tam, kjer si. Ker ni ambicije, ni zgodb in vizije, tudi ni plačila.«
ZDRUŽEVANJE ZA BOLJŠO PRIHODNOST
Dediščina ideološke preteklosti je tudi zanikanje in neukvarjanje z zgodovino. »Zgodovina je slaba, saj gradimo novo prihodnost in se zato s preteklostjo ni smiselno ukvarjati!« Zato smo se kolektivno zataknili v državljanski vojni tega, kdo ima bolj prav, kdo je komu kaj dolžan in kdo bo komu več ukradel. Dokler Slovenci ne bomo pozdravili ran iz preteklosti in razrešili nacionalne karme, se bo težko premakniti v boljšo prihodnost.
Ko v teh dneh po vsej Sloveniji cveti lipa, nas njen vonj prestavi v sladkobno stanje odprtega srca. Njeni rumenkasto beli cvetovi se kot majhne zvezdice razprejo in zasijejo, spremlja pa jih listek, ki deluje kot ščit, da cvetki ne bi bili ranjeni. Malo je rastlin, ki bi imele tako popolno obliko srca, kot jo imajo lipini listi. Uporaba znanja brez modrosti preteklosti deluje le za kratek čas, šele združitev znanja in modrosti omogoči vpogled v širšo sliko in daljnosežnost posledic našega razmišljanja ter delovanja, ki je posledica razmišljanja. Cvetna esenca lipe spodbuja prav to združitev modrosti preteklosti z znanjem za boljšo prihodnost. Morda bi jo morali nad Slovenijo pršiti kar z letali!
