Naključja ne obstajajo, zato tudi prvi znanilci pomladi, zvončki, na plan pokukajo s posebnim namenom. Mene so poklicali, mi predali spoznanja in sporočila … in me presunili.
Svojo zgodbo predajam naprej, da se dotakne, prebudi in pocrklja najpomembnejšega življenjskega sopotnika – vašega notranjega otroka.
Zdravljenje notranjega otroka je celjenje tistih ran, ki so nastale v času odraščanja. Veliko učiteljev in terapevtov o tem piše, a kaj dejansko to pomeni in kako proces poteka, je misterij, ki ga le malokdo pojasni.
Čustvene vsebine, ki so se oblikovale v času otroštva, se zakopljejo globoko v nezavedno in na njih se oblikuje slika sveta. Narava v tem procesu ponuja pomoč. Ponuja nam življenjsko silo, ki prek rastlin prihaja k nam v obliki vibracij cvetnih esenc.
ZVONČKOV KLIC
Vedela sem, da bo zvonček prva esenca, ki jo bom naredila. Vedela sem tudi, kam moram. Še ko sem nekoč živela na Vrhniki in se sprehajala ob Močilniku, sem začutila čudovito jin energijo, ki prežema ta izvir Ljubljanice. Ko sem se podala čez hrib na drugo stran v Retovje, je bila tam močna jang energija. In v tistem trenutku, ko sem vedela, da bom naredila esenco zvončka, sem vedela tudi, da bo narejena prav ob obeh izvirih Ljubljanice. Na polno luno v februarju sem dobila impulz: danes. Bil je čudovit, sončen dan, jaz pa dela čez glavo. A tovrstnemu impulzu moj ego ne more več ugovarjati. Usedla sem se v avto in se odpeljala na Vrhniko. Ali zvončki sploh že cvetijo? Kaj, če se peljem zaman? Kako bom vedela, katerega vzeti? Čemu bo sploh namenjena esenca? To so bila vprašanja, ki so se podila po moji glavi.
V Močilniku sem parkirala in se odpravila okrog izvira. Mehka zimska svetloba sonca je ustvarjala magično vzdušje pod visokimi ravnimi smrekami. Vse je bilo mehko, nežno, prijetno. In cveteli so zvončki! Na enem delu, ki je bil rahlo dvignjen, so bili zvončki v polnem razcvetu, sonce pa je osvetljevalo prav ta predel. Vladalo je popolno brezvetrje, ko sem opazila, da se največji zvonček prav na sredini vzpetine ziblje. Ah, to se mi samo zdi, me je prešinilo. Ne! Res je majal svojo glavico in me klical. Tako torej, midva bova sodelovala. Zajela sem vodo iz izvira, položila skledo k zvončku in ga nežno nagnila ter potopila v vodo. Kaj zdaj? Čez hrib v Retovje!
GLOBOKA SPOROČILA
Ko sem se spuščala navzdol po poti, sem ugotovila, da se ne spomnim več poti do visoke pečine, izpod katere drvi voda. Nekako bom že našla. Naletela sem na dva para, ki sta se očitno srečala med sprehodom, in ju povprašala za pot. Prav vsak mi je podal drugačno verzijo! Med njimi se je vnel prepir, katera pot je prava, in skoraj niso opazili, da sem se poslovila ter se podala naprej. Dvakrat sem zavila napačno in morala nazaj na pot, potem sem našla pravo smer in jo kar čez gozd mahnila proti reki. Občutki izgubljenosti, negotovosti, hlad in precej trda energija so naznanili, da je vse skupaj del procesa, ki ga prinaša zvonček.
Dolina, po kateri teče ta del Ljubljanice, je bila mrzla, tla so bila zamrznjena, nenehno sem se spotikala ob robidovje, prav nič prijetno ni bilo. Voda, ki teče po strugi, je plitva, žuboreča, teče samo naprej, samo naprej. Pojavljajo se misli o nečem trdnem, trnjastem, hladnem … Zaprto srce. Vmes gledam zvončke, kako v šopkih rastejo iz zmrznjenih tal. Pojavi se misel: koliko otrok odrašča v trdnem in hladnem okolju, pa vseeno kar nekako preživijo. Toda za kakšno ceno?! Ceno zaprtega srca in hladnih odnosov. Aha, esenca bo nekaj v zvezi z otroki.
NAVAL OBČUTKOV
Prišla sem do izvira, kjer voda teče izpod visoke hladne pečine. Občutki niso bili prijetni. Na del brega se je sonce uprlo in prav tam je rasel šopek zvončkov, ki so migali z glavicami in klicali. Zajela sem vodo iz izvira, v tem me je zajela neka čudna resnobnost, žalost … kot bi življenje odteklo iz mene. Zvončke sem nagnila v vodo, jih obtežila in se povezala z devo prostora.
Začnejo prihajati informacije, slike in vtisi. Kot bi brala kolektivni zapis tega, kar se dogaja po premnogih družinah, kjer otroci niso deležni lepega otroštva. Začutim, kakšen šok doživi duša, ki pride iz svetlobe v telo otroka, kjer ni topline, kjer se dogajajo zlorabe in se oblikuje otrokov svet, ki je mrzel, trd in neprijazen. Zapišem v zvezek in se odpravim nazaj proti Močilniku. S težkim srcem zapustim zvončke, hkrati me noge karseda hitro nesejo iz te hladne kotanje.
Grem po drugi strani hriba, pridem na jaso in otrpnem. Tam se pasejo srne. Veter piha v drugo smer in me ne zaznajo. Stojim in jih gledam in v moje telo se vrača veselje. Srce se odpira, topijo se občutki iz Retovja. Napolni me občutek nedolžnosti, komaj diham, da jih ne bi prestrašila. Srne se mirno pasejo, spremljata jih dva srnjaka in začutim, kako jih čuvata. Kako jim nudita varnost. Pride misel: to je vloga, ki bi jo morali imeti starši.
Čredica se počasi premakne na rob jase. Vetrc se spremeni in zaznajo moj vonj. Samice prve stečejo stran, srnjaka pa še počakata, me gledata in ocenjujeta nevarnost. Počasi se premikata v smeri, kamor so jo ucvrle srne, nato pa v nekem trenutku z velikimi skoki stečeta za njimi.
OSKRUNJENOST
Odpravim se naprej pod popolnoma novimi vtisi. Pridem v Močilnik, poiščem esenco, se usedem poleg in potopim v notranje senzacije. Vidim majhno, veselo deklico, ki je brez skrbi. Otroško razposajena in radovedna je. Odrašča brez težav, a nato se nekaj zgodi. Sonce v njenem življenju ugasne. Odprem oči in pogledam okrog sebe. Vidim drugačno sliko. Vidim, da so urejali rastlinje, a vse kar pustili ležati tam na tleh. Občutek oskrunjenosti svetega prostora. Zanemarjenost, nespoštljivost, nekaj, česar ne morem čisto poimenovati. Še najbolj je podobno gnusu.
Padec, zreduciranost na objekt, ki ni vreden ničesar, čista objektivizacija. Od kod zdaj ti občutki?
Moj pogled se ustavi na stavbah tam ob Močilniku. Nekoč je bil obiskana gostilna, potem slaščičarna, nato je dolga leta propadal, dokler niso v njem uredili »wellnessa za moške«, kakor se zdaj legalno organizira spolne usluge. Slika se sestavi in težko mi postane pri srcu, ko ugotovim, zakaj je sonce v življenju deklice ugasnilo. Področje spolnih zlorab je izjemno občutljivo. Ali zvonček res to zmore?
NEPREMAGLJIVA NEŽNOST
Globoke čustvene rane se najtežje zacelijo. A tako kot zvonček, ki ga prekrije sneg in ga to ne uniči, tako dolga zima ne more uničiti bistva posameznika. To pa je čista, nedolžna duša. Zemeljske izkušnje so lahko zelo trde in mrzle, a ko sonce sije dovolj časa, stopi še tako trdovraten led.
Esenca zvončka iz Močilnika in esenca iz Retovja skupaj sestavljata tako imenovano matično esenco, ki v sebi združuje jin in jang energijo. Za fantke in deklice, ki vedno živijo globoko v srcu, tudi ko oseba odraste. Za vse njihove čustvene rane, odsotnost ljubezni, nežnosti in topline. Zvonček pozna blagodejnost sončnih žarkov. Je eden prvih znanilcev pomladi, in čeprav lahko zacveti že v februarju, se včasih prava pomlad začne šele v aprilu. Zato uči tudi potrpežljivosti.
Kot srne v nas prebudijo tisto stanje odprtega srca in nedolžnosti, zvonček pomaga najti ta neuničljivi del znotraj posameznika. Poveže nas z dušo, iz katere lahko črpamo moč, vztrajnost in potrpežljivost, ko čakamo na svojo »pomlad«. Čeprav je videz zvončka nežen, čist in nedolžen, v sebi skriva ogromno moč, ki zmore premagati zimo. Tako kot imamo ljudje v sebi moč, da se dvignemo nad težke situacije. In takrat se odpre srce, sonce posije in stopi ves led, ki je srce držal v svojem mrzlem prijemu. Napolni nas mir in lahko začnemo novo življenje.
