Njen končni izdelek je izobraževalni program Šola življenja, ki ga uspešno vodi že šest let, a status »vseznalke« odločno zanika, saj jo v uk mami še nešteto področij, s katerimi bi svoje delo oplemenitila.
Glede na to, da imate svojo šolo, nam najprej zaupajte, zakaj svojega uspešno končanega šolanja – študija za delo v diplomaciji – niste udejanjili kot poklica?
V času zaključevanja študija se je prekinila moja enajstletna zveza s partnerjem, slikarjem s Koroškega, od koder sem tudi sama. Z njim sem se počutila zlita v eno, nekateri bi ga poimenovali za mojo sorodno dušo. Ko se je odnos končal, ko sem imela občutek, da je od mene ostala samo še polovica in je bolečina izgube pekla do obisti, se je moje življenje postavilo na glavo: nenadoma sem bila v Ljubljani sama in osamljena, trpela sem, bolelo je. In začela sem raziskovati sebe; globlje ko sem šla, več me je zanimalo, in ta radovednost se vse do danes, ko je bolečina izgube že zdavnaj ozdravljena, še ni polegla.
Kako na ta konec odnosa, ki vas je tako prizadel, gledate danes?
Razhod s partnerjem mi je pokazal mojo lastno rano, na kateri še danes delam. Dobro mi gre, danes sem drug človek. Sinusna krivulja mojega življenja se je znižala za 90 odstotkov. Takrat je bolelo, danes razumem. Ker pa razumem, želim vedeti še več – a ne zaradi bolečine, temveč zato, ker me zanima.
So se takrat vaše prioritete drastično spremenile?
Bistvo tega, kar sem si v življenju želela, je ostalo. Od otroštva naprej sem si namreč želela potovati, odkrivati tujino, nove kulture, znanja, zato sem tudi srednjo šolo končala v Avstriji, kjer sem opravila mednarodno maturo, ki je vključevala tekoče znanje treh tujih jezikov. Zato sem nato študirala mednarodne odnose, smer diplomacija … Vendar so se moje poti v svet oblikovale z drugačnimi nameni, kot bi se, če bi sprejela diplomatsko službo, ki mi je bila ponujena.
Kako so se vaša raziskovanja vas samih začela?
Šla sem k raznoraznim terapevtom, potem so mi pod roke prišle astrološke knjige, ki sem jih začela proučevati. Hkrati sem obiskovala večletne tečaje reikija, meditacij, joge, pranajame … Nisem se omejila samo na domače mojstre, ampak sem se napotila do tistih, ki so se mi zdeli na nekem področju najboljši, četudi so bili z drugega konca sveta.
Taka izobraževanja bi si mnogi želeli, a so velik finančni zalogaj …
Jasno, da sem morala tudi delati svoj posel, da sem si učenje lahko omogočila. Odprla sem svoje podjetje, jezikovno šolo s 40 profesorji, imela seminarje, predavanja, timbildinge – reševanje medsebojnih odnosov in konfliktov za velika podjetja. Zaslužek je šel seveda za obratovanje podjetja in plače; kar je bilo viška, pa do zadnje pare za moje izobraževanje.
Kdaj ste začutili, da imate toliko znanja, da bi ga lahko delili?
Enkrat na teden sem imela meditacije – vodim jih že 20 let. In v sklopu dogodka sem vedno tudi razlagala, kaj pravzaprav je meditacija, pomen simbolov, pomen sanj. Želela sem, da vsi vse razumejo. Meditacija, ki naj bi trajala eno uro, se je s spremljevalnim programom pogosto raztegnila na tri ure in več. Prav na podlagi želja, vprašanj in težav udeležencev meditacij se je razvil izobraževalni program Šola življenja.
Od kod vašemu programu ime?
Ime je logična posledica delovanja življenja oziroma njegovih zakonitosti. Življenje nam vsem postavlja neštete ovire, da nas šola, a dokler jih ne spregledamo, se jim morda namenoma izogibamo ali celo bojujemo proti njim – jih vedno znova dobimo servirane. Razlika je samo v tem, da je zdaj bila Štefka tista, ki me je kaznovala, potem bo Polona in tako naprej. Nima smisla bežati. Za lahkotno in srečno življenje je bistvo razumeti in spremeniti, kar je treba, se drugače odzvati, se zavedati moči v sebi.
In vi svojim učencem svetujete, kako moč najti in uporabljati?
Bojte se človeka – tudi če je terapevt, ki vam svetuje, kaj je dobro za vas. Vsak je svoja ladja – ena gre v New York, druga v Los Angeles. Kar je zame dobro, je zate lahko slabo. Gre za sodelovanje, vsak da svojo kvaliteto.
Kako torej vi pomagate učencem, da se svoje moči zavejo in jo začnejo uporabljati?
Zgodbe so najkrajša pot do duše. Tukaj je primerna za odgovor na vprašanje:
Ste moja prijateljica in imate novo hišo, opremljeno po najnovejši modi, saj ste celo izobražena dizajnerka. Zdaj tudi jaz kupim hišo. Ne vem, kako bi jo opremila, in vas pokličem, da jo opremite še meni. Hišo boste morda res opremili po najnovejši modi. Pa se bom v tej hiši počutila dobro, ali sem to jaz? Ne! Prava prijateljica bi si vzela čas in me spraševala, v katerih barvah se najbolje počutim, katero pohištvo mi je najbolj všeč – svetlo, temno, visoko, nizko … in na osnovi mojih odgovorov zaznala, kaj mi prija, katera barva mi daje energijo. Na koncu bi lahko imela v kuhinji zelene zavese s pikapolonicami, ki bi me prežemale s kreativnostjo in srečo.
Bistvo je torej, da kadarkoli nekoga vprašate, kaj je za vas dobro, mu dajete svojo življenjsko moč. Menite, da on bolje ve, kaj je za vas dobro kot vi sami. To je nemogoče. Na ta način postanete lutka brez lastnega jaza.
Verjetno je v teh časih več lutk, kot jih je bilo kdajkoli …
Seveda, ker ne živijo sebe. Ljudje celo vse bolj mislijo, kar drugi govorijo, da je prav.
Nam sledenje trendom narekuje um – ego?
Da! Ampak je med umom in egom bistvena razlika: um je opazovani glas v glavi, kjer nismo poistoveteni z njim, ego pa pomeni poistovetenje z mislimi, čustvi in zunanjimi stvarmi. Človek ima v povprečju 90.000 misli na dan, od tega je 70 odstotkov negativnih. Večina ljudi vsak dan misli ene in iste misli. Večina ljudi vsak dan ob enaki uri vstane, gre na stranišče, si umije zobe, pozajtrkuje, se po isti poti pelje v službo, po njej gredo domov, sledi kosilo oziroma večerja, pomijejo posodo, malo pogledajo televizijo in se pripravijo na naslednji dan. Ves dan preživijo v svoji glavi, razmišljajo, kaj morajo storiti. Ko uživajo hrano, razmišljajo, kaj vse jih še čaka. Ko se tuširajo, spet razmišljajo o svojih obveznostih … skratka, živijo kot roboti. Prav tako pa se poistovetijo s svojimi čustvi – ko so jezni, so še bolj jezni, ko jih je strah, jih je še bolj strah. V Šoli življenja se učimo, kako priti ven iz začaranega kroga misli in čustev.
Kakšna pot je po vašem mnenju najboljša za vračanje k sebi in sreči?
Da vedno sledite svojim željam in hrepenenjem, čeprav se umu zdijo nemogoči. Notranje želje so glas vaše duše – in edino ko slediš glasu duše, si lahko srečen in umirjen.
Torej vsak po svoje, ne obstaja prav in narobe. V svoji šoli imate različne učence. Kaj pa je skupnega, kar lahko predate vsem?
Naravni zakoni, o katerih učijo tudi vsi stari mojstri, veljajo v vseh časih in prostorih ter veljajo za vse ljudi enako. Vsak um ima isti mehanizem. Vsak um deluje na isti način – samo vsebina uma je različna.
Naj spet povem zgodbo.
Oče, žena in hči gredo v kino, vsak v svojo kinodvorano. Oče gleda film, v katerem je on glavna zvezda. Žena ga obožuje, hčerka ga občuduje, v službi je glavni. In potem gre ta oče v dvorano, kjer je žena – in tam je ona v glavni vlogi. Svojega moža vidi kot zateženega dolgočasneža (zato tudi ima ljubimca), hčerka ji para živce. Mož se ne more načuditi, kako ona vse skupaj vidi. In potem gre oče v tretjo kinodvorano, kjer je hči. Ona vidi svojega očeta in mater kot dolgočasneža, ki se ne razumeta, in samo čaka, da bo polnoletna, da bo šla od doma …
To je zakonitost, da imajo vsake oči svojega »malarja«, vsak um ima svojo vsebino.
Torej se večina naših življenj dogaja v umu?
Ja, kajti naravna zakonitost je, da se nam to, o čemer smo notranje prepričani, manifestira v zunanjem svetu. In če želite, da se vaše življenje spremeni, je nujna sprememba prepričanj.
Spremembe bolj ali manj vsi dojemamo kot nekaj zelo zahtevnega.
Vsi smo tukaj na zemlji, vsi se rodimo z neko življenjsko nalogo, saj samo na ta način kot bitja rastemo in se razvijamo. Samo na zemlji pridobivamo izkušnje in se učimo, kajti brez izkušnje in razumevanja ni spoznanja. Z izkušnjami pridobivamo modrosti.
Kateri pa so glavni mehanizmi, ki jih v šoli predstavljate kot ključne za osebnostni razvoj?
Mogoče bo najlažje razumeti takole: imamo štiri nivoje, fizičnega, mentalnega, čustvenega in duhovnega. Naj takoj izpostavim bistvo, da se vsak nivo rešuje na svojem nivoju, kar pomeni, da če želimo imeti vitek pas, moramo telovaditi, paziti na prehrano in imeti zdrav način življenja. Če pa želimo opraviti izpit iz matematike, ne moremo iti do zdravnika in ga prositi, naj nam predpiše recept za matematiko, ampak nam bo zdravnik odgovoril, naj sedemo za knjigo in se učimo. Skratka, fizični nivo se rešuje fizično, mentalni pa mentalno.
V današnji družbi imamo zelo lepa telesa, ljudje imajo doktorat – a zakaj so kljub temu nezadovoljni, depresivni in celo delajo samomore? Ker je vzrok v čustvenem nivoju. Čustev ne moremo reševati ne s knjigo ne s fizično vadbo. Namreč: večina ljudi se boji lastne sence, kar pomeni, da ne prenese svojih čustev in beži pred njimi – pred lastno senco. Žal večina ljudi ne zna transformirati negativnih čustev v pozitivne – in to učimo v Šoli življenja, kako spremeniti svinec v zlato, če se izrazim metaforično.
Duhovni nivo pa je za večino ljudi znanstvena fantastika. A človek je celota vseh štirih nivojev skupaj. Namreč: duhovno telo vpliva na miselno, miselno na čustveno in to na fizično.
Če sva že pri duhovnem … Veliko delate tudi z angeli. Kako ste se z njimi spoznali?
Z angelom varuhom sem se spoznala kot otrok, zlasti sva se zbližala ob večerih, ko sem se počutila osamljeno ali nemočno in me je bližina angela varuha vedno pomirila in navdala z milino, blagostjo. In kadar si želim te občutke podoživeti, ga preprosto pokličem in se druživa.
PRIJAZNO VABILO
Za vse, ki si želite spoznati, kaj se uči v Šoli življenja, je Nevenka pripravila uvodno brezplačno predavanje 4. februarja ob 17.00. Več o uvodnem predavanju in Šoli Življenja si preberite na spletni strani Nevenke Kamenik.
