Vedno zunaj, vedno aktivna in v gibanju. Takšna je bila Anja Markovič že kot otrok. »Rada sem tekala okoli hiše, skakala gumitvist, večinoma sem se družila s starejšimi od sebe. Priznam, da sem bila pogosto tudi pobudnica tako za kakšne pametne stvari kot za neumnosti. (smeh) Če že nisem sama česa ušpičila, sem k temu nagovorila koga drugega, najpogosteje bratranca,« se nasmeji Anja, ki pa kljub otroški navihanosti staršem nikoli ni povzročala sivih las. »Sem imela kar strogo vzgojo, sploh mama je bila stroga. Čeprav sem povsod lahko šla, sem morala biti tudi prva doma. Vedno sem imela uro, ki sem se je mogla in sem se je tudi držala.« Ob pogovoru simpatična Anja obudi tudi spomin na počitnice, ki so bile pri njih vedno nekaj posebnega. »Do konca osnovne šole smo skupaj s sestro in bratrancema, ki sta bila najinih let, vsa poletja po dva meseca preživljali skupaj z babico in dedijem, ki sta imela vikend v Čateških toplicah. Tam smo se naučili plavati, voziti s kolesom in se ob tem neizmerno zabavali. Vedno smo bili zunaj in nikoli nas nihče ni mogel najti pred televizorjem. Ko je babica vikend prodala, smo v isti zasedbi začeli hoditi v Podčetrtek, kjer je teta gradila hišo. In tudi tam smo uživali po več tednov skupaj in guncali afne.«
Glasba na eni in samota na drugi strani
Že v zgodnji mladosti jo je zanimalo veliko stvari. Obiskovala je številne interesne dejavnosti, kot sta ples in atletika, in kar deset let igrala klavir. Tega ima še vedno doma in nanj rada zaigra, a raje kot po notah kar po posluhu. »Najraje pod mojimi prsti zadoni kakšna dalmatinska skladba Oliverja Dragojevića ali slovenska popevka. Imam tudi posluh za petje in rada pojem, sploh večglasno.« Nemalokrat se tako zgodi, da ko na radiu zasliši kakšno ljubo glasbo, zraven še sama odpoje kakšno terco. »Moja skrita želja je, da kdaj v kakšnem projektu tudi zapojem,« nam mimogrede razkrije. Brez sramu prizna, da ima rada tudi narodno-zabavno glasbo. »Ljubi so mi Modrijani, Slapovi, Gadi … Tudi narodno-zabavne oddaje rada gledam. Ob tem sem zrasla in se tega ne sramujem niti ne skrivam. Marsikdaj so mi že kje rekli, da sem kot kakšna Joži, a meni se je to vedno zdelo simpatično. Ko sem bila mlajša in smo gledali oddaje Stojana Auerja, kjer je bilo veliko glasbe, sva z mami vedno umaknili mizo v dnevni sobi, da sva lahko plesali.«
Ima pa Anja kljub razigranosti in živahnosti zelo rada tudi trenutke tišine in miru. »Ni mi težko biti sama s seboj in mi ob tem nikoli ni dolgčas. Zase bi rekla, da sem kar malo samotarke, kar bi mi marsikdo, ki me ne pozna dobro, težko pripisal.« Njena strast je tudi kuhanje. »Rada si vsak dan sama skuham kosilo ali vsaj večerjo, ker želim vedeti, kaj dam v lonec. Pomembne so mi zdrave sestavine in njihov izvor, zato se ponje pogosto odpravim na tržnico.« In ko smo ravno pri brbončicah: ste vedeli, da ima narejen začetni tečaj za sommelierko? »Vino je nekakšen gušt. Rada popijem kozarček, a se pri drugem vedno ustavim, saj me v nasprotnem primeru hitro začne boleti glava,« razloži televizijka, ki za zdravje prisega na sladki refošk, medtem ko ji je po okusu ljubše belo vino.
»Prihajam iz Hrastnika, kar ni ne podeželje ne čisto mesto. Je nekaj vmes. Opažam, da mi z leti vse bolj prija ruralno okolje. Čeprav sem dolga leta živela v Ljubljani, se nikoli nisem rada sprehajala po mestu, niti gneča mi ni bila nikoli blizu. Najraje grem na sprehod po travnikih, gozdu, po vaseh … Prav zato bi lahko rekla, da sem vsako leto bolj podeželsko dekle in mislim, da v mestu ne bom več živela.«
Razgibanost v novinarstvu
Čeprav je Anjino prihodnost marsikdo pričakoval za tipkami klavirja, pa je sama že v tretjem letniku gimnazije vedela, da si želi postati novinarka. »Od nekdaj sem rada nastopala. Ko smo imeli v mojem otroštvu družinska srečanja, sem pogosto priredila koncert, napisala besedila, scenarije in povezovala nastope, medtem ko so moji bratranci nastopali, starši, tete, babice in dedki pa so bili gledalci.«
Novinarstvo je postalo njena pot, kjer je predvsem na televiziji doživela veliko zanimivih anekdot. »Spominjam se, ko sem vodila informativno oddajo, da je snemalec med programom v živo ponesreči spustil kamero in jaz sem ji sledila kar v počep pod pult, da sem lahko z nje brala besedilo. (smeh) Bilo pa je tudi veliko razgibanih terenov: od skoka s padalom in javljanja v živo do snemanja napovednikov v helikopterju, pa v bazenu s Petrom Mankočem …«
In prav informativni program ji je bil največji izziv. »Na to mesto sem prišla iz razvedrilnega jutranjega programa na RTV in nenavadno se je bilo spoprijeti s temami, ki mi niso tako blizu. Res je, da splavam vedno, kamor koli me postavijo, a se tu nisem počutila dovolj doma. Nisem človek raziskovalnega novinarstva, niti tega, da bi hodila v parlament. Tam veš, kaj in od koga pričakovati, jaz pa grem raje po Sloveniji in poiščem lepe zgodbe ljudi, se z njimi družim in odkrivam nove zanimivosti, ki jih ponujata narava in življenje.«
Zdaj je našla svoj dom v oddaji Nasmeh zdravju. »Teme so mi blizu, pravzaprav so natanko to, kar živim. Življenjski slog, šport, sproščanje, narava, hrana – to sem jaz.« Je pa Anja tako v vlogi urednice kot tudi voditeljice. »Dvojna funkcija je luštna, a naporna hkrati. Pri snemanju mi je lažje, ker si sama pišem besedila in tako bolj pripovedujem, zato sem tudi bolj samozavestna. Odlično je, ker si sama izbiram sogovornike in ker je to res moje področje, zato sem pri njihovi izbiri kar zahtevna in želim kar najbolj kredibilne. Imam pa po snemanjih veliko dela, ko stopim še v vlogo novinarke. Pregledujem materiale, sestavljam besedila, pišem scenarije …« Svoji medijski prepoznavnosti nikoli ni dajala veliko pomena. »Morda sem zato imela zgolj na poslovnem področju kakšno prioriteto, ker ti ljudje malo bolj zaupajo in hitreje sklenejo posel s teboj. A to ne zato, ker si znan obraz, temveč zato, ker poznajo tvoje delo.«
Vmes je zajadrala tudi v marketinško-piarovske vode, ko je delala pri znanem poslovnežu Jocu Pečečniku. »To obdobje je bilo zame zelo sproščujoče, saj je ta vrsta dela precej manj razgibana. Ta odklop od medijev mi je zelo ustrezal in mi dal možnost, da sem v tem obdobju uredila precej zasebnih in poslovnih stvari. Bilo je zanimivo in mirno leto, ki mi je nadvse prijalo.«
Hoja v naravi in doma kuhano kosilo sta pogoj za nasmeh in zadovoljstvo
»Že nekaj časa sem v zvezi. Sem mirna, zadovoljna in tako naj tudi ostane,« namigne Anja, ki partnersko življenje rada ohranja zase. Skozi leta se je spremenilo tudi njeno razmišljanje o zvezah. »Zdaj vidim, da ni pomembno to, da na stvari vedno gledaš enako kot partner, temveč da imaš enako vizijo življenja in se trudiš v isto smer. In da moraš sprejemati kompromise, česar včasih nisem znala. Partnerja moraš sprejeti kot svet zase in medsebojna različnost je pri tem zgolj prednost, ki ti omogoča osebno rast. Je pa dobro, če imata partnerja podoben življenjski slog. Šport in hrana sta tudi tu pri meni tisti stvari, ki sta lepilo odnosa,« pojasni Anja, ki prizna, da si nekoč želi postati mama. Medtem pa se trudi v življenju ohranjati ravnotežje med službo in delom. »Čeprav imam rada svoje delo, imam rada tudi svoj prosti čas v družbi fanta, družine in prijateljev, ki jih je sicer manj kot nekoč, a so ti tisti res pravi. Narava pa je tako ali tako moj svet. Trudim se za to, da se vsak dan odpravim na sprehod za uro, v kateri naredim dobrih šest kilometrov. Tudi 10-minutna jutranja joga je moja rutina.« In kadar ji tega ne uspe, jo to spravi v slabo voljo. »Prav potre in razjezi me, če v dnevu nimam ure časa za aktivnost v naravi in za pripravo kosila ali večerje. Potem vem, da sem si naložila preveč dela.«
Najraje se odpravi v hribe, kjer vedno išče predvsem razglede in sonce, ki ga najraje opazuje leže. »Sezujem si čevlje in bosa hodim po travi, po zemlji. Če tega ne bi bilo, ne vem, kako bi se nadihala zraka in življenja,« opiše svoj zen Anja. In prav to je tudi njeno vodilo: »Najti zmernost v vsem, kar rad delaš, in predvsem imeti čas za naravo in tebi drage ljudi. To je tisto, kar na tem svetu šteje največ.«
