Novice Svet24

Veroniki Macarol je bil šport položen v zibelko. Njeni starši so bili veslaški šampioni v nekdanji skupni državi: mama je bila mladinska državna prvakinja v četvercu, oče pa dvakrat evropski prvak v dvojcu. Ta lepi šport ju je tudi povezal. Sta pa tudi ljubitelja morja in jadrnic. »Oče je bil vedno ljubitelj starih jadrnic. Celotno otroštvo sem preživela na jadrnicah. Doma smo imeli leseno jadrnico, oče pa je bil tudi kapetan na trabakuli Kraljica morja, s katero je kot prvi leta 1992 preplul Atlantski ocean, s startom iz Izole v Ameriko, na znani regati Amerika 500. Pri šestih letih me je že vpisal v šolo jadranja. Spominjam se, da smo poleti skupaj z našo leseno jadrnico prejadrali velik del Dalmacije. Jaz sem staršem sledila v manjši jadrnici,« se spominja Veronika, ki je od malega trenirala tudi atletiko. Vedno je oboževala tek, še zdaj pa se rada odpravi na pohod v hribe. Zastrupljena pa je z vodnimi športi. V prostem času se ukvarja s kajtanjem, jadranjem na deski, deskanjem na valovih, ko ni vetra, pa se odpravi na sup. »Vedno rada preizkušam nove športe. Z jadranjem sem začela v razredu optimist, nato hitro prešla na razred evropa, ker sem bila prevelika. Pri šestnajstih letih me je zamikalo veslanje in sem za nekaj časa prenehala jadrati. A sem se spet lotila jadranja. Obožujem jadranje po močnejšem vetru in glisiranje po valovih, energijo morja in narave. Včasih pa te narava tudi preseneti. Najhujši primer sva imeli s Tino prav na olimpijskih igrah v Riu de Janeiru, ko naju je na oceanu ujela nevihta. Tega dogodka ne bom nikoli pozabila. Sicer imava s Tino na jadrnici različno delo, vendar morava delovati kot eno. Biti usklajeni in si pomagati. Tina ima čez krmilo in glavno jadro, jaz pa flok in špinaker ter visim na trapezu in dajem energijo in naklon barki. Na tekmovalni jadrnici naju ves čas zaliva voda, nagibe ustvarjava hitro, s svojo težo, lahko se tudi prevrneš in predvsem predstavlja tako jadranje velik fizični napor, pa manevri so zelo hitri,« pravi Veronika, ki se ji je Rio v srce vpisal kot eden najbolj posebnih krajev. Obožuje potovanja in jo vleče v kraje, kjer je vse leto toplo, saj je jadranje v mrzlih krajih zelo neprijetno.
»Ko smo imeli še jadrnico, smo vsako poletje odjadrali v Dalmacijo, zdaj pa se s fantom odpraviva v kraje, kjer lahko deskava. Ne maram ležati na plaži. Obožujem aktivne počitnice,« pove športnica, ki nima svoje večje jadrnice. To pa zato, ker predstavlja ogromen strošek, ki si ga ne more privoščiti.

Ljubiteljica vsega lepega
Veronika je poleg športa že od malega oboževala umetnost, kar za večino ljudi predstavlja popolno nasprotje. »Bila sem v dvomu, ali naj izberem študij na ALU, na fakulteti za šport ali arhitekturi. Arhitektura se mi je zdela zelo obširna. Predstavlja znanje z različnih področij in na koncu ti da lahko veliko znanja in več možnosti za delo. Je prepletanje med tehničnim in umetniškim delom. Zato sem se odločila za arhitekturo, za dušo pa še slikam. Navdih jemljem iz svojega življenja. Izjemni dogodki mi dajejo navdih, pa če so zelo veseli in pozitivni ali težki,« pove Veronika, ki je imela tudi že kar nekaj slikarskih razstav. Vendar je zdaj posvečena predvsem jadranju. Vesela je, ker kariera jadralca lahko traja nekoliko dlje, saj poleg same fizične pripravljenosti veliko vlogo predstavljajo izkušnje in zrele odločitve. Izkušnje pa pridobiva z leti jadranja. Trenutno je posvečena športu, seveda pa so ji v mislih tudi zaključek študija, družina in iskanje nove službe. Pri vsem tem jo podpira njen dragi Tadej Tadič, ki sploh ni povezan s športom, temveč bolj z umetnostjo, z glasbo. »Je kitarist, spoznala sva se tako, da sem bila fotografinja njegovega banda. Kar naporno je biti toliko odsoten od doma, vendar me je vedno, od samega začetka, podpiral pri tem, kar počnem, jaz pa sem ga vedno priganjala s športnimi aktivnostmi,« se smeji Veronika, ki obožuje tudi dobro hrano, šport v naravi, potovanja, koncerte, vinilne plošče in lepe obleke.