Novice Svet24

Seveda se ne slepim, da je vse v redu v družbi, saj ti sprejeti standardi ne veljajo za vse. Še posebej od njih odstopa skrajna desnica v Evropi in tudi pri nas. Občasno se pojavijo celo objave, ki so odkrito naperjene proti drugačnim po barvi kože, veroizpovedi, nacionalnosti. Veliko je izjav, ki jih nihče od odgovornih ne demantira, prav nasprotno, še podpirajo jih in širijo naprej.
V teh resnih in predvsem negotovih časih pride prav vsaka tema, ki nam odvrne pozornost od naših težav. V Evropi naj bi tako presegli miselnost, da so temnopolti manjvredni. Čeprav so se še relativno pred kratkim dogajale grozote, vezane na takšno miselnost. V oči najbolj bode Belgija, kjer so še leta 1958 javno razkazovali temnopolte iz kolonije Kongo kot manjvredna bitja, kot bitja brez duše, kot živali. Velika Britanija je tudi znana po tem, da je vse narode tretjih držav, sploh iz kolonij, jemala kot manjvredne. Malo manj je znano, da so do pred kratkim tudi ženske bile na spisku manjvrednih. Vatikan je šele pred tremi stoletji priznal, da ima ženska dušo.
Ravno zaradi krhkega ravnovesja glede sprejemanja drugačnih je bil pretresljiv sicer običajen intervju ameriške televizijske legende Oprah Winfrey. Gostila je Harryja in Meghan, kar je že samo po sebi vzbudilo pozornost. Mediji so ju poimenovali kar kraljeva izobčenca. Če ne bi šlo za člana kraljeve družine, bi ta tema šla mimo medijev. Koga pa sploh še zanima vprašanje o tem, kakšne barve bo otrok?
Sprašujem se, ali je bil omenjeni intervju res tako udaren ali pa so mediji preprosto že siti poročanja o koroni in naših zdrahah, ki jim ni videti konca, pa so pograbili novo kost, da bi si povečali gledanost. Intervju z Meghan in Harryjem je še posebej odmeval v Veliki Britaniji, kjer je bil glavna novica v tamkajšnjih medijih. Odcepitev Meghan in Harryja, ki jo je kraljeva družina nespametno spremenila v izobčenje, je zaradi intervjuja z Oprah namreč sprožila ne le krizo kraljeve družine, temveč tudi monarhije; podobno prejšnji krizi, ki je dosegla vrhunec s tragično smrtjo princese Diane. Poraja se mi vprašanje o trdnosti kraljeve družine, ki jo lahko zamaje en sam intervju.
Malo verjetno je, da bo kraljeva družina tokrat lahko sledila svoji običajni politiki, da se ne pritožuje in ničesar ne razlaga javnosti. Takemu načinu odzivanja sam pravim »vatikanski« način odzivanja. Karkoli kdo pove proti Vatikanu, naj bo dejstvo ali izmišljotina, oni to preprosto ignorirajo. Tak odnos sporoča, da so vsi drugi zanje tako minorni in nepomembni, da se jim ni treba odzivati. Podoben vzorec lahko zasledimo tudi pri različnih političnih opcijah. Sam pa rad poiščem podobne vzorce tudi v preteklosti. V bivši državi se je nekoč zgodilo, da so takratnega notranjega ministra Rankovića »zalotili«, da nekaj počne proti državi. Tito je sklical najvišje organe, vse skupaj so napeto spremljali domači in tuji novinarji. Vsi so pričakovali najmanj zaporno kazen, če že ne smrtno obsodbo. Tito pa je vsem svetu elegantno povedal, da Ranković ostaja na svobodi, saj je povsem nepomemben in nima nobenega vpliva. V nasprotnem primeru bi postal mučenec, pridobil bi si simpatije, kar pa je nevarno za vsako oblast.
Oprah je med drugim pripovedovala tudi o tem, da je kraljevo družino skrbelo, kako temne polti utegne biti njun sin. Kot da je to nekaj, o čemer se mora spraševati svet. Še naši mediji so se s tem ukvarjali v udarnih temah. Harry je tudi kritiziral očeta Charlesa, češ da se po njuni odločitvi za odcepitev ni odzival na njegove telefonske klice. Če sem malo ciničen, mi gre kar na jok, ko pravi, da ga je oče s tem zelo prizadel, vendar se bo zelo potrudil za »ozdravitev« njunega odnosa. Vsak od nas kdaj kritizira očeta, s tem ni nič narobe. Kot bioterapevt vem, da si starše izberemo sami, zato ne moremo drugače, kot da jih brezpogojno sprejmemo takšne, kot so. Res pa je, da ko pride v družino nekdo od zunaj, ta lahko spodbudi osebo, da na starše začne gledati drugače. Hercegovska modrost pravi: Dokler se nisem oženil, sploh nisem vedel, da moji starši niso dobri. Rek pove dovolj, ne potrebuje komentarja.
Da je bil intervju tako odmeven na Otoku in v ZDA – gledalo ga je sedemnajst milijonov televizijskih gledalcev – ne čudi. Očitno je, da je kraljeva družina zaskrbljena, da bi jim nekdo, ki ni belec, vstopil v njihovo krvno nasledstvo. Meghan je Oprah govorila o skrbeh in pogovorih v kraljevi družini o tem, kako temen utegne biti njun prvi otrok Archie. To bi pomenilo, da je kraljeva družina ali vsaj nekdo v njej rasist. Da je bila Oprah šokirana, je seveda razumljivo, saj je sama temnopolta in živi v državi, kjer temnopolti, Latinoameričani, priseljenci nimajo enakih pravic kot belci, izdaja pa se za najbolj demokratično na svetu. Demokracije imajo toliko, da jo izvažajo, največkrat kar z vojaškimi letali in tanki.
Britanska kraljeva družina ima zelo dolg rep in ne moreš zapreti vrat za njimi, ne da bi takoj »zacvilili«. Kralji se od nekdaj imajo za od boga dane. Če se vrnemo na začetek naše civilizacije, so si takratni bogovi, ki so po sumerskih zapisih na glinastih tablicah prišli iz drugih višje razvitih civilizacij, razdelili planet na interesne sfere in uspešno vladali. To so bili prvi faraoni v Starem Egiptu, Virakoča v Južni Ameriki, ustanovitelj taoizma Lao Zi na Kitajskem, tu je tudi indijski kralj Ašoka, ki je prvi sprejel budizem kot državno religijo, in še bi lahko naštevali. Od tu tudi naravna pravica poznejših kraljev, da so bogovi na zemlji in lahko vladajo. Ljudje so šli v vojne za kralja, ne za državo, saj je bil kralj bog na Zemlji. Z današnje perspektive si težko predstavljamo, kako so pripravili ljudstvo do žrtvovanja, da so v nemogočih razmerah gradili templje za kralje, bili pripravljeni žrtvovati življenja. Če vemo, da so bili prepričani, da je kralj predstavnik Boga na Zemlji ali sam Bog, nam je to lažje razumeti. V času, ko niso razumeli, kako svet deluje, so bili v strahu pred božjo kaznijo in naredili so vse, da bi se prikupili bogu. Podobno je tudi v primeru verskih poglavarjev. Vzemimo za primer papeža, ki nam je najbližji predstavnik Boga na Zemlji. V njegovem imenu je poslal ljudi v križarske vojne, v katerih so lahko nekaznovano ubijali nasprotnike križa, kar pa so bili vsi, ki niso bili kristjani. Danes se čudimo muslimanskim fanatikom, ki so v vojni z neverniki, se pravi z vsemi, ki niso muslimani. Tudi mi smo nekoč počeli podobno, le pozabili smo na to. Večina se ne ukvarja s tem, da je na delu tudi karma in da se nam vrača tisto, kar smo v zadnjih stoletjih kot Evropa posejali.
Velik del tega, kar se nam dogaja – v tem prispevku govorim o kraljevi družini – je karma ali posledica preteklosti. Za lažje razumevanja, kaj vse je vplivalo na našo kolektivno evropsko karmo, si lahko vzamemo zgodovino zadnjih 500 let, ko so se začele kolonizacije tretjega sveta. Takrat se je v Evropi pojavila velika potreba po sladkorju, ki so ga vozili s Karibov. Ker ni bilo dovolj delavcev, so tam zasužnjili domorodno ljudstvo. Ker to ni bilo dovolj, so sprejeli novo poslovno potezo in začeli voziti sužnje iz Afrike. Na začetku je celo angleška kraljica dala ladjo za prevoz sužnjev, saj so ji obljubili štirikratni zaslužek. Pozneje se je v projekt vključila angleška centralna banka in vlagala v ta sicer rizičen, ampak zelo donosen posel. Pridružila se je tudi zavarovalnica Lloyd, saj ji je ta dobičkonosen posel prinašal štirikraten dobiček. Cvetelo je ladjedelništvo, triada sužnji, sladkorni trs in sladkor je postavila na noge celotno gospodarstvo Evrope. Pri tem je bila vodilna Francija. Države so se med seboj borile za prevlado v trgovini s sužnji. Ti so bili potrošno blago, ki so garali največ od 8 do 10 let ter v večini umrli do 30. leta starosti. Pozneje so začeli razmišljati, da bi se bolj izplačalo izboljšati njihove življenjske pogoje, da bi se lahko razmnoževali, kot pa da morajo vedno znova uvažati nove sužnje. Evropa je gradila in se bogatila. Rečemo lahko, da se je razvila na teh temeljih. Na vse to je pristavil svoj lonček še Vatikan, ki je v tretji svet pošiljal misijonarje in inkvizicijo, če bi slučajno komu padlo na pamet, da ne bi sprejel nove vere.
Poraja se mi vprašanje, zakaj se tega nismo učili pri zgodovini? Zakaj si danes nihče ne upa povedati, od kje izvira bogastvo kraljevskih družin, cerkvenih inštitucij, podjetij z dolgo tradicijo, kot je na primer Lloyd? Žal imam vedno več vprašanj kot odgovorov. Spraševati se na visoki politični ravni bi bilo, kot temu danes rečemo, politično nekorektno. To si je pri nas upal predsednik Drnovšek, vendar ga mediji takrat niso množično citirali. Nekoč je izjavil, da ima angleška kraljica največ koristi od evropske subvencije za krave, saj je največji lastnik krav v Evropi.
Sam se ne čudim, da sta se angleški princ in njegova princesa, ki sta očitno na višji ravni zavesti in bolj etična kot preostala kraljeva družina, odločila, da bosta zapustila ladjo, saj se ne strinjata s kapitanom in ostalo posadko. Menim, da je to glavni razlog odhoda, ki jo je dvor spremenil v pravo izobčenje. »Če te vprašam, zakaj sta odšla, kaj bi bil najbolj enostaven odgovor?« je hotela vedeti Oprah. Princ je odgovoril: »Pomanjkanje podpore in razumevanja.« S tem je pravljica končana, mi pa se lahko vrnemo k našim zdraham. In pri teh nas lahko upravičeno skrbi, saj naša ladja pluje v napačno smer. Ostaja nam upanje, da ne bomo nasedli na čer. Slej ko prej pa bomo ladjo obrnili in prišli na cilj.