»Na novo življenje smo se čisto privadili, z Benjaminom sva vajena selitev, oba skupaj in pred tem še vsak zase sva se selila že najmanj dvanajstkrat. Tudi hčerki sta srečni in zadovoljni, Izabela le malo pogreša stare sošolce. Tako ima zdaj dve skupini za druženje prek spleta – stare in nove sošolce. Družbo v živo pa seveda pogreša,« pove Manca.
V Avstriji so trenutno v strogem »lockdownu«, kar pomeni, da je zaprto vse, razen nujnih trgovin. Od 20. ure zvečer do 6. ure zjutraj imajo policijsko uro, dom zapuščajo samo za nujne nakupe, delo ali rekreacijo. »Vzdušje v državi je zelo mirno, ljudje upoštevajo pravila in se ne družijo zunaj ožjih družin. Koroška je zelo malo okužena. Nobenih omejitev ni pri sprehodih, vsi se sprehajajo, vsepovsod zunaj so stojnice, kjer lahko kupiš kavo, kuhano vino, kostanj … Veliko je urejenih gozdnih poti in promenad ob jezerih, da se ljudje čisto razpršijo. Zelo dobro pa je tudi, da imajo vsi otroci po lastni želji ali potrebi staršev možnost iti kadar koli v šolsko varstvo. Tako je veliko manj pritiska za tiste, ki ves čas delamo doma ali na terenu, smo samozaposleni … Skupine so majhne, samo po nekaj otrok. V šoli naredijo vse naloge, veliko so zunaj in to s hvaležnostjo koristimo,« razlaga.
Nenehno v gibanju in učenju
Pevka od konca septembra nima več nastopov, zato pa precej spletnih predavanj in delavnic na temo dihanja, motiviranosti, glasbe. Prav tako Benjamin. Vsak posebej imata za osem ur programa. Zaposluje ju tudi prevajanje spletnih programov za dihanje in knjige v nemščino, ki se je pospešeno uči, da bo lahko predavala tudi tam. Uživa tudi v učenju in v tem, da lahko pomaga ljudem, jim v turobnih dneh malo dvigne energijo in osreči. Čeravno gre za predavanje prek spleta, ne čuti nobene razlike. »Veselim se, da bom imela v kratkem nekaj nastopov v Avstriji v živo, poleg tega pripravljam še spletni koncert,« je vesela pevka, ki je na Koroškem že pognala korenine. Imajo kar nekaj prijateljev, tako Slovencev kot Avstrijcev. S starši v dvojezični šoli, ki jo obiskuje Karolina, so zelo povezani in imajo svojo skupino na WhatsAppu. »Ni nam dolgčas, se pa zdaj res vsi držimo tega, da se odrasli ne družimo niti zunaj. Izabela se zelo dobro počuti v slovenski gimnaziji. Obe hitro usvajata nemščino,« je zadovoljna. Izmajlovi se v Slovenijo vračajo le po nujnih opravkih ali kadar imajo poslovne obveznosti. S tehtnim razlogom in dokazilom ni težav pri prehajanju meje. Staršev raje ne obiskujeta, v stikih so prek telefona.
Končno več doma
Pevka uživa v novem življenju. »Zadnjih štirinajst let sem bila nenehno na odru in na poti, saj sem imela tudi po šestdeset koncertov letno. To je naporno za družinsko življenje, nobenega reda in ritma ni, ni vikendov. To je najbolj stresno za otroke. Zdi se mi, da sta hčerki z najino prisotnostjo in več reda veliko bolj mirni in zadovoljni kljub ekstremnim razmeram. Midva sva mirna, iščeva nove priložnosti, se tudi dogovarjava za koncerte drugo leto. Upam, da bova v kratkem spet snemala. Na srečo imam ob sebi Benjamina, s katerim se krasno poslovno dopolnjujeva in spodbujava. Oba sva vajena trdo delati. Običajno so bili to koncerti, snemanja in organizacija vsega. Zdaj pa vlagava moči v poučevanje. Zelo drugačen pa je bil lanski december. Počeli smo vse, česar prej nismo nikoli: krasili smo, pekli, gledali filme pod odejo na kavču, se sprehajali po lepo okrašenih mestih, sankali smo se in drsali. Samo da smo zdravi in da nikoli ne obupamo!«
