Dalmatinec sede na pomol, da bi nalovil ribe za malico. Turist ga vpraša, ali lahko nalovi rib več, kot jih potrebuje za malico. Seveda, kolikor hoče, samo ne ve, zakaj bi jih, saj jih vsak dan nalovi za sproti. Turist pa bi višek rib prodal in kupil čoln, nato nalovil še več rib in kupil ladjo. Lahko bi zaposlil ljudi, ki bi za njega lovili ribe. »Kaj pa naj bi jaz počel?« je nejeveren Dalmatinec. »Ti bi sedel na obali in za svoje zadovoljstvo lovil ribe.« »Saj sedaj počnem prav to.«
Biti Dalmatinec je utopično in uresničljivo hkrati. Ne gre le za to, da se pehamo za zaslužkom vsakodnevno, pač pa da se pehamo za preživetje. Delamo preveč, da bi sledili povprečnemu standardu, potem pa porabimo težko zasluženi denar, da bi zdravili svoje težave zaradi preobremenjenosti, in za dopust, ki ga še kako potrebujemo. Tempo življenja se iz dneva v dan stopnjuje. Večina ljudi še komaj sledi vsakodnevnim obveznostim in spremembam. Davek, ki ga plačujemo za boljše pogoje življenja in večji standard, je postal prevelik. Ujeti smo v začarani krog – napredka ni, nazaj na izhodišče, ki nam bi ga omogočilo, ne znamo. Še danes zdržim, jutri bo drugače, si prigovarjamo; samo še ta mesec, potem grem na dopust; samo še nekaj let, potem grem v pokoj …
Bi zmogli osvojiti miselnost Dalmatinca? Mogoče, ampak najprej pojdimo na dopust, oziroma ne pojdimo nikamor, le vzemimo si dopust. Že samo razmišljanje na dneve brez dela nas naravna, da začutimo odklop. Naše delovne funkcije počasi odpovedujejo, saj smo se tako programirali. Prepričani smo, da si bomo na dopustu povrnili delovno moč in voljo za nadaljevanje. Marsikdo zaradi dela nima dovolj časa za preživetje z družino ali s partnerjem, s katerim se srečuje samo med vikendi. Neredko si od dopusta obetamo razrešitev konfliktov, ki so se nabrali v odnosih z bližnjimi. Kar preveč zahtev za en sam dopust, mar ne? Spremembe dnevnega ritma, lokacije, stopnje druženja prinesejo večjo bližino: medsebojno in bližino z lastno notranjostjo. Čas, ki ga imamo zase, nas približa nam samim, soočeni smo s tem, o čemer med letom ni časa razmisliti. Zato ni nič neobičajnega, če se na lepem stopnjujejo napetosti v medsebojnih odnosih. Z nekom, s katerim smo celo leto preživeli v navideznem miru, zdaj na lepem sprožamo sekvence sporov in prepirčkov, pričakovali pa smo več lepega, veselega, tesnega, romantičnega. Občutimo razdvojenost in bolj živo zaznamo v nas sicer večno prisotne dileme. Poskušajmo se vsaj na dopustu odreči temu, da sebično uveljavljamo svoje potrebe in da treniramo svoj prav. Res je, da v okviru družine nekaterim več pomenijo skupne večerje in čim boljši odnosi, drugim pa več časa zase in ukvarjanje s tistim, za kar nimajo časa med letom. Kompromis pomaga. Vzemimo del za sebe in del, ki je skupen – to bo vsem dobro delo. Vprašajmo se, kaj lahko damo drugim, in na lepem ne bo več tako pomembno, kdo bo šel zjutraj v trgovino ali kam bomo šli na večerjo – morda se tako izognemo nepomembnim konfliktom, ki kar sami vrejo na plan, ko smo ves dan skupaj. To je samosvoja preizkušnja, ali smo lahko skupaj v sožitju, ali se znamo organizirati, dogovoriti, je ogledalo našega skupnega počutja in bivanja. Se še znamo skupaj zabavati? Poznamo svojega partnerja, otroka …? Smo morda kaj spregledali v zadnjih mesecih, in so se nam naši bližnji začeli odtujevati? Ne mislimo, da če se jim bomo posvečali več, da bo za nas ostalo manj. Za branje in šport – za nas same – je časa vedno dovolj.
In vendarle popolna sprostitev ni tako preprosta. Naše telo ne deluje na ukaz: sprosti se! Večini takšen način ne prinese notranje umiritve. Bolj kot si prizadevamo, bolj ko se, recimo, skušamo potopiti v meditacijo, bolj napeti in jezni lahko postajamo. Lastna prisila ne pomaga. Telo je potrebno najprej utruditi z večjo ali manjšo obremenitvijo. Za sprostitev aktivirajmo ude, obremenimo srce, preizkusimo mišice, predihajmo pljuča. Plavajmo, tecimo, hodimo, telovadimo, igrajmo igre, nasmejmo se do solz in zadihanosti. Obremenimo misli, si povejmo, kaj nas teži. Tako bomo razgradili stresne hormone, saj je prihod na dopust sprememba in tudi stres. Šele zdaj smo pripravljeni za lenarjenje ali vstop v meditacijo …
Priporočam redno meditacijo, če je le možno ob sončnem vzhodu in zahodu. Takrat nas podpirajo kozmične energije. Meditacija je nasprotje od koncentracije in je hkrati njena sorodnica; je naraven proces, telesu lasten. Meditacija naj se zgodi brez truda, stanje umirjenosti si vzame naš duh, razum pa mu takrat postane pokoren. Naredi se majhnega in nepomembnega. To je zanj pravi dopust.
Podobna vsebina:
Zakaj ljudje zbolimo? Bioterapevt Marjan Ogorevc ima odgovor
