Novice Svet24

Na enem od zadnjih dogodkov, ki so potekali v čast našemu nekdanjemu smučarskemu asu Bojanu Križaju, je bilo tudi odprtje njegove razstave, ki ima sicer stalno mesto v Tržiškem muzeju, tokrat pa je gostovala v Dolskem, v kraju pri Ljubljani, ki ga Križaj sicer dobro pozna. »Vem, da so tu doma odlični smučarski tekači, tudi Petra Majdič. Večkrat se tu peljem z motorjem, pa tudi s kolesom,« pove in potrdi, da je še vedno izjemno fit, kljub 63 letom. Seveda se ne počuti v resnici toliko starega, kot je. In nespremenjeno ostaja tudi dejstvo, da ni nič kaj zgovoren o svojem zasebnem življenju in da še vedno raje kot o tem govori o smučanju: »Nazadnje sem smučal na Mölltalerju pred enim mesecem. Med pandemijo nisem bil nikjer, zdaj se je pa že odprla sezona. Sam sicer nimam nekega priljubljenega smučišča, predvsem je od tega, kam grem, odvisno, kakšni so tam vreme in snežne razmere. Tudi po slovenskih smučiščih se spustim, samo slovenska smučišča niso konkurenčna v stanju, v kakršnem so. Smučam tam, kjer je dnevno najboljše in najbližje. Običajno, če grem na slovenska smučišča, grem na Krvavec ali v Kranjsko Goro. Ker sta najbližja.«
Ljubezen do belih strmin
O pandemiji nove koronavirusne bolezni ne izgublja besed: »To je pač nujno zlo, ki se je zgodilo. Vse se spremeni, vse se je že spremenilo.« In kot veliki športni navdušenec se seveda zanima tudi za olimpijske igre, a bolj kot poletne ga zanimajo zimske: »Sicer je do tja še kar nekaj časa, a že spremljam dogajanje. Bo pa kmalu svetovno prvenstvo v alpskem smučanju, vsaj upam, da bo. Zadnjič sem bil v Cortini, se že pripravljajo na februar in že odštevajo tedne, tudi nove žičnice gradijo.«
V smučanje in smučarski posel sicer ni več polno vpet. Pravi, da zdaj smuča le še zasebno, za kaj drugega nima želje. Tudi noben od njegovih potomcev, ima namreč kar pet otrok – štiri z nekdanjo ženo Barbaro, enega z zdajšnjo partnerico Špelo Žle – se ni podal po očetovi poti: »Smučanje je treniral le sin Boštjan, a je od tega minilo že dolgo časa. Treniral je, dokler se ni polomil. Do konca mladinske konkurence.«
Zato pa danes Bojan toliko raje smuča sproščeno v družbi svoje najdražje, temnolase Špele Žle, s katero si delita ljubezen do belih strmin: »Oba rada smučava, rada greva skupaj na smučanje, večinoma v tujino.«
Lepo se je srečati s starimi prijatelji
Še vedno pa se rad dobiva tudi s starimi smučarskimi prijatelji: »Fino je, da človek vse slabe stvari, ki se zgodijo v življenju, s časovnim odmikom pozabi ali pa jih hoče pozabiti, tiste lepe stvari pa so nekje zacementirane v glavi in ob prijateljskih srečanjih se enostavno pogovarjamo samo o lepih stvareh. Ko srečam prijatelje s tekmovanj, iz mojega športnega obdobja, je vedno tako lepo, da je težko končati ta druženja in iti spet vsak svojo pot. Zato ne glede na to, da se stvari odmikajo, vsaka taka stvar, kot je ta razstava, jasno pomeni ogromno akterjem, tistim, ki smo vsaj delno pisali športno zgodovino. Pred kratkim je Elan praznoval 75. obletnico in tudi jaz sem bil tam. Žal ni prišel Ingemar Stenmark, ki je bil moj največji tekmec in me je moril vsako noč, ko nisem mogel spati, ker sem se ga res bal. Zdaj pa ga lahko pokličem kadar koli in rečem, da sva prijatelja. Je lahko kaj lepšega? Ne more biti, verjemite mi.«