Novice Svet24

Ko sva začeli delati, se je odprl portal in začela je potovati višje. Nekje na sredi poti, se je nad njo postavil temen oblak prepovedi in občutka greha (op. to je bila njena blokada, ki si jo je pridelala v otroških letih v verskih naukih, do katerih je od nekdaj imela odpor). Oblak sva odstranili in pripotovala je do vrha. Tam jo je pričakal bog, ki je pri njej imel »obliko in vibracijo« brezpogojne očetovske ljubezni (op. bog se vsakemu pokaže tako kot je njemu najbolj blizu).
J. ga je gledala kot uročena. On pa se ji je nasmehnil in rekel: »Ne skrbi. Varna si.«
»Lahko me vprašaš, kar te zanima«, je še dodal.
»Povej mi, kaj naj delam, da bom prispevala k boljšemu svetu«, ga je vprašala J., ki je isto vprašanje postavila tudi meni pred terapijo.
»Kar hočeš, lahko delaš. Samo, da si srečna«, ji je odgovoril. »Sicer pa že prispevaš«, je nadaljeval. »Bi rada videla, kako?«
Ko je pokimala, jo je prosil, da se ozre navzdol. Videla je Zemljo, nad katero se je proti vesolju dvigal temen val. Takoj je vedela, da je to tema, ki se čisti, zapušča naš planet. Istočasno pa je čisto presenečena zagledala sebe, kako močno žari v svetlobi.
»To sem jaz?«, se je začudila. »Jaz sem tudi ena od njih?«
Bog je samo smeje pokimal.
Potem je pogledala okoli in zagledala milijon podobnih lučk. In uvidela, kako se prav zaradi njih tema ne more več zasidrati.
In spet se je začudila: »Toliko nas je?!?«
»Aha«, je bil miren bog. »Bi rada videla še, kakšna bo vaša nova Zemlja?«
Spet je pokimala in bog ji je pokazal vzporedno sliko Zemlje, kjer je videla sebe, kako uči v šoli, tam, kjer uči tudi zares. Vse je bilo isto, kot je sedaj, samo vibracija vsega je bila čisto drugačna. Vsi, vključno z njo, so bili nasmejani in srečni, vse je bilo v svetlobi in lahkotnosti. Za razliko od današnje Zemlje, ko je ob gledanju istega prizora čutila težo, pritisk, napor. Gledala je dve različici iste realnosti.
Ob tem je dojela, da res že gradimo novo Zemljo in da to res počnemo mi sami, skupaj. Da je lučk res že dovolj in da je ena od njih res tudi ona sama. Uvidela je, da res prispeva že samo s tem, ko ostaja v svojih čim višjih vibracijah. Da to ni samo floskula.
»Kako lahko še pridem k tebi?«, je na koncu potiho vprašala boga.
»Mojo številko nosiš tukaj«, je pokazal na njeno srce. »Pokliči me, kadarkoli želiš«, se ji še zadnjič nasmehnil, preden jo je energija spet začela spuščati nazaj.
Terapija se je zaključila tako, da je energija aktivirala še njeno božansko iskro v njej. Kajti vibracijo boga, ki jo je začutila v terapiji, nosi tudi sama. Vsi jo imamo v sebi in prej, ko se bomo tega zavedali in več, ko se nas bo tega zavedlo, prej bomo prestopili v novo Zemljo. Kajti pri tem gre »samo« za preskok vibracije.
Zemlja je pripravljena, zdaj čaka še nas.