Z leti se je George William Domhoff, profesor na kalifornijski univerzi, navadil, da ga ljudje zasipajo z vprašanji, takoj ko jim pojasni, s čim se ukvarja. Raziskovanju sanj in spanju je posvetil največji del svoje kariere, vendar se še vedno zaveda, da se minljive in kratkotrajne slike, ki izginejo, ne dajo vedno jasno razložiti. Celo največji strokovnjaki se srečujejo z omejitvami. Domhoff je tej temi posvetil nekaj knjig, vendar si je od nekdaj želel, da bi ustvaril nekakšno knjižnico sanj. Kraj, kjer bi ljudje lahko brali o izkušnjah drugih in tako morda našli tudi odgovore na vprašanja iz svojih sanj.
Izkušnje in dragoceno gradiv, ki ga je Domhoff zbral kot psiholog in sociolog, so mu omogočili ustvariti spletno banko sanj z več kot 22 tisoč poročili ljudi najrazličnejše starosti in družbenih položajev. Arhiv je dosegljiv vsakemu uporabniku interneta. Še pomembnejše pa je, da arhiv drugim psihologom omogoči izkoristiti množico podatkov za nove raziskave.
Domhoff je sodeloval pri raziskavah v laboratorijih, kjer so spečega prosili, naj takoj, ko se prebudi, pove, kaj je sanjal. Vendar je spoznal, da se pojavljajo težave – nekatere testirance je bilo sram povedati vse podrobnosti, predvsem če je šlo za ljubezenske sanje. Včasih so dodali izmišljene dogodivščine in olepšali zgodbe, da bi bile bolj zanimive. Kaj lahko preiskovalec naredi v takem primeru?
Zgodnja dela
George Domhoff se je odločil zbirati sanje, ki so si jih ljudje zapisovali zase iz le njim znanih razlogov. Ker niso imeli razloga, da bi pred samim seboj karkoli skrivali, so bila njihova poročila tudi najbolj iskreni opisi doživetij tistega, kar se jim je dogajalo, medtem ko so spali. Tako je na primer celoten del posvečen vdovcu, ki je zapisal 143 sanj o preminuli ženi. Preden je ostal brez nje, ga sanje niso niti malo zanimale. Šele ko je ovdovel, si je začel zapisovati pogovore, ki jih je imel z njo, medtem ko je spal, kar mu je pomagalo prebolevati veliko izgubo. Vsako srečanje je opisano iskreno, brez dodajanja ali olepševanja, ravno tako, kot bi si želel raziskovalec.
V bazi je celo 4.352 sanj Izzy, ženske, ki jih je zapisovala izključno zaradi lastnega zanimanja in ni razmišljala o tem, da bodo nekega dne postale pomemben material za strokovnjake. Tukaj so tudi zapiski drugih psihologov, vojnih veteranov, zapornikov, študentov, srednješolcev in slepih ljudi. Najmlajši sanjač je imel le sedem let, najstarejši pa 74.
Ljudje po svetu sanjajo podobne stvari
Domhoff je internetno banko ustvaril na predlog nekdanjega študenta. Prve sanje, ki so se znašle v njej, pa so zapiski, ki jih je zbral njegov mentor, ameriški psiholog Calvin S. Hall (1909–1985). Hallova zgodnja dela so bila zasnovana na tolmačenju sanj, ki so si jih zapisovali študentje, ne da bi navajali svoja imena. Potem je raziskovanje razširil na različne starostne skupine in narodnosti. Med dolgoletnim proučevanjem je utrdil obrazce, ki kažejo, da ljudje po svetu v glavnem sanjajo podobne stvari, z nekaterimi kulturološkimi razlikami. Domhoff je delo nadaljeval predvsem zato, da bi drugim strokovnjakom priskrbel dovolj koristnih primerov, da bi lahko nadaljevali raziskave na tem področju.
Smrt, letenje, majanje in izpadanje zob
Smrt ljubljene osebe, moč letenja, majanje in izpadanje zob, različne nevarne okoliščine, pojavljanje v javnosti v neprimerni obleki ali brez nje in padanje skozi prazen prostor so le nekateri od številnih primerov na strani www.dreambank.net. Občutki, ki jih ljudje v sanjah najpogosteje preživljajo, so strah, bolečina, žalost, jeza, zbeganost, sram, radost in sreča. Nočne more in slabi občutki prevladajo nad dobrimi. Pokazalo se je tudi, da je odstotek erotičnih sanj veliko manjši, kot so domnevali.
Nič ni nesmiselno
Tako je na primer Barb Sanders, ena od številnih oseb, ki so Domhoffu zaupale zasebne zapiske, opisala strašljivo srečanje z nezemljani, seveda v sanjah:
»Sedim za okroglo mizo z nekaj ljudmi. Nadzorujejo nas nezemeljska bitja, podobna plazilcem. Hranijo nas, da bi se zredili, da bi nas lahko pozneje pojedla. Ko sem to dojela, nisem hotela jesti in predati hrane naslednji osebi za mizo. Čutim grozen strah, ker vem, da se jim bom v nekem trenutku morala postaviti po robu in da me bodo najverjetneje ubili.«
Deček, učenec srednje šole, je imel izkušnjo letenja v sanjah:
»V glavni zgradbi, ki je bila ogromna, podobna Versaillesu, vendar večja, je bilo veliko prostorov. Imel sem krila in začel sem leteti po neki knjižnici. Povsod okoli mene so bile neverjetne premične konstrukcije iz žice kiparja Alexandra Calderja. Kraj je bil velikanski. Kamorkoli sem se obrnil, je bilo še več prostorov, hodnikov, stopnic, knjižnic, majhnih sob, kuhinj in bazenov. V nekem trenutku sem moral kupiti čevlje ali nekaj podobnega. Potem sem se prebudil.«
Včasih se v sanjah pojavijo igralci, pevci ali druge znane osebnosti. Tako je vdovec, ki si je zapisoval sanje o preminuli ženi, ob neki priložnosti napisal:
»Žena in Jerry Seinfeld (igralec in komik) sta me nenadoma pustila samega, medtem ko smo bili na izletu. Nisem vedel, kaj naj počnem sam, bilo mi je dolgčas in bil sem zelo jezen nanjo in na Jerryja, ker sta me zapustila.«
Ljudje, ki so izvedeli za obstoj banke sanj, so radi spregovorili o svojih izkušnjah po internetu. Prednost banke je, da to lahko naredijo brez vpisovanja svojih podatkov. Domhoff meni, da je razvoj tehnologije ravno tisto, kar bo pomagalo, da ta baza postane še bogatejša.
Tako razmišlja tudi Hunter Lee Soik, nekdanji kreativni direktor in svobodni umetnik, ki je leta 2014 zbral denar za aplikacijo Senca, na kateri lahko ljudje puščajo zvočne in besedne zapise sanj. Njegov namen je, da bi razvil največjo bazo podatkov te vrste na svetu.
Tudi Domhoff ni opustil raziskovalnega dela. Meni, da nobene sanje niso nesmiselne in da se v vsakih skriva pomen: »Če nekdo sanja, da je stricu Franku slabo ali pa da je Nancy klofnila Betty, to ni naključje. Od nas je odvisno, ali bomo za temi slikami odkrili smisel.«
In še ena zanimivost o njemu: ta resni strokovnjak se le redko spominja svojih sanj!
