Novice Svet24

In klasične poletne noči občuduje tudi ona. »Srce mora prav utripati, pa je vsaka poletna noč prava,« pravi prikupna Bernarda Žarn, ki nas na malih zaslonih vsakokrat očara ne le s simpatičnostjo, modrimi mislimi in izbranim besednim zakladom, pač pa tudi z veliko mero srčnosti vsega, kar morajo imeti dame. Čeprav vedno dobre volje in nasmejana, je bila Bernarda kot otrok precej jokava, zaradi česar so jo doma malo zbadali. »No, zdaj se ne zjočem prav zlahka in hitro, a seveda me kdaj kaj tako močno boli in skeli in prizadene, da se ulijejo solze. In te znajo biti včasih prav odrešujoče in očiščujoče. Se mi znajo pa oči orositi tudi od ganjenosti nad globoko lepim,« danes razmišlja Posavka.
Popotnica za življenje
In čeprav je bila kot majhna deklica prepričana, da bo učiteljica in je zato tudi študirala slovenščino in sociologijo na filozofski fakulteti, jo je odneslo na televizijo. »Odraščala sem v socializmu, ko je bila vsak mesec kakšna šolska proslava in v Osnovni šoli Adama Bohoriča Brestanica, kamor sem hodila, so tovarišice in tovariši, kot smo takrat klicali učiteljice in učitelje, znali spodbujati tudi kulturo srca in duha, ne samo uma. Tam sem si nabirala prve odrske izkušnje in izkušnje pred mikrofonom šolskega radia in tako je bilo usodno zaznamovano in usmerjeno moje življenje, ne da bi se tega takrat sploh zavedala. Ob koncu osnovne šole in skozi vso gimnazijo sem potem povezovala program na lokalnem Radiu Sevnica, ob koncu študija slovenščine in sociologije na filozofski fakulteti pa sem opravila avdicijo na Televiziji Slovenija. Začela sem kot povezovalka programa,« pripoveduje.
Tudi v njeni družini je veliko intelektualnih žensk, ki jih je življenje vodilo po podobnih poteh. Njena sestra je gradbenica, sestrične so skoraj vse učiteljice, to si je želela postati tudi ena od babic, druga pa je imela željo po redovniškem poklicu. »Med nami je bilo izrečenih in predanih veliko modrosti. Nekaterih se spomnim, nekatere živim, nekaterim se čudim, drugim se nasmejim, nad kakšno se tudi ujezim. Pogosto sem slišala, da je treba v življenju znati stisniti zobe in potrpeti. Ne vem, ali je to vselej modro, a včasih prav pride.«
Morda najpomembnejša stvar, ki jo je kot popotnico za življenje odnesla iz svoje družine, je, da je treba (po)skrbeti tudi za druge, ne le zase, ter da brez dela ni jela in da se brez muje še čevelj ne obuje, razkrije Bernarda, ki je s svojo razširjeno družino zelo povezana, zato se vsakič znova rada vrača domov. Kako ne, saj so njihova srečanja vselej polna razigranega smeha, srčnosti in petja.
Ste vi vedno nasmejani?
»Biti televizijski voditelj ni samo poklic, voditelj si z vsem svojim življenjem, z vsemi svojimi znanji, izkušnjami, širino in globino srca, razuma in duha, tudi veselji in bolečinami. Je pa res, da profesionalnost zahteva, da kakšno svojo žalost, skrb, sitnobo pustiš v zaodrju,« pravi. Se pa zaveda, da s prepoznavnostjo pridejo tudi stvari, ki jih javnim osebam zmotno pripisujejo ljudje in mediji. »Zdi se mi, da se ljudje počutimo bolj varne, če svet in ljudi spravljamo v predale. Na primer: dober, slab, prijazen, siten, nesramen. A nihče med nami ni enoznačen, v vseh nas so vesolja – svetle zvezde, utrinki, presenetljivi kometi in črne luknje. Pogosto me sprašujejo: 'Ste vi vedno nasmejani?' Nisem, seveda nisem, saj nihče ni, se pa trudim biti čim bolj obrnjena k soncu. Seveda ima vse na tem svetu in tudi vsak poklic svoj davek. Če delaš na televiziji, te ljudje prepoznavajo, a nisem tiste vrste televizijka, ki bi uživala v prepoznavnosti in izpostavljanju. Neizmerno rada opravljam svoj poklic, vendar ne zato, da bi izpostavljala sebe, pač pa spoštljivo in pozitivno predstavljala življenja in zgodbe drugih ljudi. Ob tem se spomnim na knjigo dopisovanj Mance Košir Človeška ljubezen, v kateri si Manca Košir dopisuje s terapevti, z Gabi Čačinovič Vogrinčič pa tako dragoceno poudarita, kako je treba v življenju znati sprejeti in objeti tako davke kot darove. In dobro in težko torej. Treba je biti hvaležen za blagoslove, iz hudega in bolečega pa rasti, se brusiti, postajati sočutnejši.«
Meditativen tek in hribi
Čeprav smo Bernarde vajeni vedno do potankosti urejene in v visokih petah, se zlahka preobuje tudi v gojzarje ali si nadene trenirko. Rada se namreč poda v naravo, v gore, se odpravi na tek. »Sestra me rada heca, da je moj tek meditativen, saj nisem hitra tekačica, sem pa vztrajna. Kar zadeva hribolazenje, pa za redkokatero goro ali hrib, na katerega se podam, znam povedati, kako je visok. Rada ponavljam misel, da v življenju ne štejejo le stvari, ki se jih da prešteti. V gore ne hodim zato, da bi nabirala številke in žige, tja zahajam po paketke miru, čudenja, osvežitve, prevetritve … A ker ste me izzvali z najvišjo goro, na katero sem se letos povzpela, sem potuhtala oziroma 'poguglala' (smeh): prisopihala sem na vrh Raduhe, ki se bohoti na 2062 metrih nadmorske višine,« se nasmeji Bernarda in doda: »Znajdem se tako v velemestih sveta, znam hoditi v visokih petah, a najbolj uživam v naravi in vem tudi, kaj je težko fizično delo.«
Dušo si rada napolni tudi v gledališču, na koncertih ali v kinu. Ker je trenutno dogajanje okrnila pandemija, zdaj filme, dokumentarne oddaje, serije in posnetke gledaliških predstav gleda doma, posluša glasbo in v roke vzame kakšno dobro knjigo, ki imajo v njenem življenju posebno mesto.
Strahovom je treba pogledati v oči
Knjige so njene prav posebne prijateljice. Rada in veliko namreč bere, doma ima mini knjižnico. »Knjige so moje učiteljice, ogledala, izzivalke, preizpraševalke z vprašaji, klicaji, pomišljaji in največkrat s tropičji. Z njimi rada pobegnem v druge in drugačne čase, prostore, razpoloženja in misli. Predstavljajo mi širino in svobodo.«
Kot sleherni posameznik ima tudi Bernarda svoje strahove. »Zdi se mi pomembno pogledati jim v oči, se vprašati, čemu služijo, nas varujejo ali zgolj omejujejo. So utemeljeni ali privzgojeni, morda sposojeni? Najbolj se bojim izgube in trpljenja – svojega in najbližjih, čeprav hkrati vem, da nikomur ni prizaneseno. Pokojna babica mi je nekoč rekla: 'Kdo pa misliš, da si, da se tebi ne bi dogajalo hudo? Vsakdo mora izpiti svojo kupico pelina.'«
Rada ima tudi pesmi, eden njenih najljubših pesnikov je Tone Pavček. In če so tisti, ki prebirajo pesmi, po duši sanjači in romantiki, se delček tega skriva tudi v njej. »Uuu, (se) znam (za)sanjati,« prizna Bernarda, ki se v rodnem kraju najraje odpravi na Lisco in Bohor ter si tam brez slabe vesti privošči jabolčni zavitek.