Zaradi teh zgodb sem sama doumela, kako nesmiselno je karkoli očitati našim prednikom, ki so živeli v času, ko ljubezni v današnjem pomenu besede niti poznali niso, ko se na otroke zaradi velike umrljivosti niti navezati niso želeli in ko so bila incestna razmerja na dosegu roke.
Bi lahko primerjali življenje žensk danes in v prejšnjem stoletju?
Poznam življenje žensk od konca 19. stoletja do danes. Pravzaprav se ni veliko spremenilo. Včasih so bile služkinje, danes so prekarne delavke. Nekoč so bile ženske tiho in brez ugovarjanja na voljo svojemu možu, danes se »žrtvujejo« na račun kariere in ambicij, da s pomočjo svojih atributov nekam prilezejo. Skrite podrobnosti so še vedno enake, spremenila sta se ovojni papir in poimenovanje. Rojena sem leta 1952. Takrat se je že veliko govorilo o osvoboditvi žensk in pridobitvi volilne pravice. Žal je bila ta bolj črka na papirju, v praksi ni zaživela niti v novejšem času. Biti ženska nikoli ni bila lahka naloga – ne v času moje babice ne v mojem času in tudi danes ne. Razlika je le v dolžini palice, ki je držala korenček.
Veliko ljudi se k vam obrača po nasvet. Pa so zadovoljni, ko slišijo vaše mnenje, ali težko sprejmejo resnico?
Resnico je treba včasih povedati po ovinkih. Imamo cel kup teoretičnih priročnikov, a se že na peti strani začnemo dolgočasiti. Prav zato so pomembne zgodbe drugih, da skozi njih vidimo, kam pripeljejo kakšne odločitve, pogosto najdemo rešitev tudi zase. Nekateri si želijo zgolj gumba, ki bi v trenutku rešil vse, zato hitro ugotovimo, da ne moremo pomagati vsem, ki bi si tega želeli. Tudi vsem znano dobrodelnost imamo pogosto le na jeziku. Po izidu prvih dveh knjig sem se odločila, da pomagam dvema študentoma. Eden od njiju mi je po podelitvi diplome povedal, da nikoli ne bi doštudiral, če se me ne bi malo bal. Tako je večkrat stisnil zobe in celo predčasno končal študij. Prav zaradi Petra zagovarjam osebni stik! Ta je pomemben tudi meni, zato sem z veseljem postala botra njegovemu prvorojencu, povabil me je na poroko, otvoritev stanovanja … Čeprav sem zanj še vedno tujka, sva navezala prijetne stike. Sicer pa od ljudi, s katerimi se srečujem, jih poslušam, jim pomagam, ne pričakujem hvaležnosti, ampak le prijateljstvo. Zanimivo pa je, da sem raje pomagala fantom, saj se mi, iz izkušenj, zdijo odnosi z njimi bolj iskreni kot z dekleti.
Ali smo torej ženske ženskam najhujše sovražnice?
Ženske smo lisice, ki rade peljemo žejnega čez vodo. Ko sem zbirala material za tretjo knjigo, sem ugotovila, da moški odgovarjajo kratko in jedrnato, brez ovinkarjenja so povedali tudi zelo grozljive stvari. Ženske so pri občutljivih stvareh vedno naredile obvoz, zelo rade pa tudi valimo krivdo na druge … Ne vedno, pogosto pa! To dodajam, da me ne bi narobe razumeli in me spet uvrstili na seznam najbolj seksističnih izjav leta. (smeh)
Po drugi strani pa sem ob branju vaše knjige ugotovila, da so moški zaradi ene nesrečne ljubezni pogosto vse življenje raje sami, cel kup moških je dvoličnih, ko gre za zvestobo pri njih in pri ženskah …
Razlika je, da so moški povedali več, kot sem pričakovala, ženske pa prav o občutljivejših temah – manj! Še vedno pa je določena kategorija moških, ki nikoli ne bo priznala svojih napak – mamini sinčki! Ravno v teh dneh sem slišala, da rimskokatoliška cerkev že ločuje tiste zakone, kjer mati pretirano posega v medsebojne odnose. To se mi zdi revolucionarno. Sicer pa ženskam, ki so v partnerstvu z maminim sinčkom, ni rešitve. To je hujša težava kot alkoholizem, saj ni načina, da bi jih odlepili od mame. Tudi tistim, ki gradijo odnose samo na brezmejni zaljubljenosti, ni pomoči. Enako je z brezmejnim sovraštvom. Ekstremna, zlasti negativna čustva Slovenci radi kopičimo v sebi, ker se ne znamo pogovarjati, delati kompromisov, malo potrpeti. Mladi sedijo na klopci in vsak gleda v svoj telefon, to pa sploh ni več normalno.
Mislite, da je težava v vzgoji?
Poznam par, oba sta intelektualca, njuna otroka pa pazi njena teta. Zjutraj gresta od doma, teta pelje otroka v šolo, mama se vrne, ko sta otroka že v postelji, oče pogosto še pozneje. Kje so bližina, pogovor, vzgoja? Včasih so otroke po šoli poslali delat. Pobirat krompir k sosedu. Pomagali so v delavnici, medsebojna komunikacija je potekala prek ukazov, kaj je še treba postoriti. Tudi sodobni starši z otroki preživijo malo časa, razlika je v tem, da so nam nekoč vbili v glavo pravila s tepežem, danes pa z lepo besedo ali pa kar prek SMS-sporočil.
Kako so vzgajali vas?
Delo je bilo pri nas velika vrednota. Bila sem zraven mame, ko je pekla, ko je kuhala, ko je delala na vrtu, pospravljala … Fantje iz soseščine so pomagali očetom pri različnih opravilih. Pohajkovanje in brezdelje sta bila greh. Brez odvečnih besed in priročnikov, le z zgledom smo se vzgajali za življenje, spoznavali dolžnosti. Vse, kar je bilo najnujnejše za preživetje, smo obvladali. Generacija mojih otrok, rojenih med letoma 1973 in 1985, se je v šoli še učila govornega in pisnega izražanja. Srce me boli, ko opazujem, da je pisno izražanje malodane izginilo iz osnovnošolskih klopi. Prijateljica, ki dela v kadrovski službi, je povedala, da včasih dobijo kakšno ''nepismeno'' prošnjo za službo tudi od tistih, ki imajo doktorate in magisterije. V mojih časih so se znali celo manj izobraženi pravilno izražati …
Kaj pa odnos do spolnosti? Ste o tej temi kot otrok sploh kdaj kaj slišali?
Nekoč se o spolnosti ni govorilo. Že misel nanjo je bila grešna, vsaj tako nam je dopovedoval župnik Starman pri spovedi. Kljub temu smo se smejali, ko smo v reviji Antena prebrali, ko je neko dekle spraševalo, ali lahko zanosimo skozi hlače. Danes mladi veliko vedo o spolnosti, saj so spolno aktivni že pri 13 letih. Žal smo jim odnos do spolnosti zbanalizirali, saj tudi odrasli pogosto enačijo spolnost in užitek, namesto spolnost in ljubezen. Nekaj najlepšega med dvema človekoma smo spremenili v telovadbo, bi rekla prijateljica Ljerka.
Včasih so se poročali po dogovoru, prave ljubezni ni bilo oziroma za poroko ni bila potrebna. Ali to pomeni, da je ljubezen pojav sodobne družbe?
Včasih ni bilo ljubezni, ampak so se imeli radi, kar je bistvena razlika! Če so imeli srečo in so se imeli radi, je bil njihov zakon izredno lep. Ženska se je še na stara leta spominjala, da je bil njen mož tako dober in ji je zavezal ruto, ko sta šla k maši, saj je bilo to največ, kar je lahko dobila od tistega štorastega možakarja, za žensko pa je to bila takšna nežnost zelo dragocena. Ko danes govorim z mladimi dekleti in jih vprašam, kaj so si zapomnile iz propadle zveze, so njihovi odgovori bolj ali manj materialni ali pa povezani z odličnim ali slabim seksom. To zame ni ljubezen!
Ali niste v Televizisjki oddaji Zadnja beseda govorili o tem, da mladi pri službah šele na tretjem mestu omenjajo dobro plačilo? To je v nasprotju s tem ekstremnim materializmom …
Tudi jaz sem bila pri 16 letih prepričana, da sta Marx in Engels odrešitelja sveta, kar se je povsod, kjer sta prišla do besede, izkazalo, da se strašansko motita! Človek odrašča in se tudi nadgrajuje. Najbolj se bojim »zrelega« človeka, ki razmišlja enako kot pri 15 letih, saj to pomeni, da je bil ves čas zavit v vato in ni v življenju nič doživel. Skozi življenje menjamo razpoloženja, poglede na svet. To je nujno. Ko sem študirala, mi je bilo všeč, da smo imeli na steni plakat Cheja Guevare, danes pa ga ne bi imela za nobeno ceno, saj vem, koliko zlega je storil ljudem. Vsak čas prinese svoje stvari, zato je dober starš tisti, ki otroku pomaga, ko ta pade na kolena, in ne, da pade na kolena namesto njega!
Večkrat ste omenili, da ste začeli zbirati zgodbe tudi zaradi svoje mame. Kakšna ženska je bila, da ste imeli travme?
Moja zgodba je zelo žalostna … Zgodbe drugih so mi pomagale, da sem brez bolečine doživljala najin odnos. Lažje sem jo razumela, čeprav ji verjetno nikoli ne bom odpustila. To je moja pravica, zaradi katere kakovost mojega življenja ni nič boljša ali slabša. Vsako jutro, ko se zbudim, si rečem, ne bodi kot mama. Imam njene gene in, kdo ve, lahko že jutri postanem takšna, kot je bila ona, česar si ne želim, zato ne smem pozabiti, kako je bilo. Mama mi je znala zelo dosledno s palico vtepsti v glavo določena pravila in resnice, zato je bilo doma veliko fizičnega nasilja. Danes bi rekli, da je bila manipulantka v najbolj grobem pomenu besede. Sestre smo z veseljem vohunile druga za drugo, saj je najlažje vladala, če je poznala naše napake in slabosti. Ko sem hodila na pedagoško gimnazijo, sem živela v internatu. Takrat sem pisala ljubezenske zgodbe in jih objavljala v Anteni. Od tega sem živela, saj mi doma niso dali več denarja kot za avtobus. Zvezek z zgodbami sem imela skrit pod vzmetnico sostanovalke, a moja mama, prava detektivka, ga je našla. Takrat je nastal cel hudič, saj je mislila, da pišem svoje spomine. Ni razumela, da je našla izmišljene romantične zgodbe. Moja sošolka je bila takrat zaljubljena v člana skupine Mladi levi, jaz pa sem mu namesto nje pisala ljubezenska pisma. Mama je poleg zvezka z zgodbami našla tudi eno od teh pisem. Takrat me je oče po njenem ukazu pretepel kot mačka …
Ali zamerite tudi očetu?
Očetu nikoli nisem nič zamerila, zelo sem ga imela rada. Vedela sem, da je ravnal le po maminih navodilih. Drugega mu ni preostalo. Oče je še danes živ, pogosto mislim nanj in se sprašujem, kaj bi se zgodilo, če bi stopil na mojo stran … Bi bili spomini na mladost kaj manj boleči? Takih družin je bilo še kar nekaj, še danes jih ne manjka.
Se s sestrami danes dobro razumete?
Ne obiskujemo se, žal. Ob ranah iz otroštva in tudi ob tistih, ki so se zgodile pozneje, z njima nimam stikov. Vse tri smo si značajsko zelo različne. Ker sem rada brala, sem bila črna ovca v družini. Mama mi je celo skrivala knjige. Razlika med nami je bila tudi v tem, da nisem bila lepa, onidve pa sta bili.
Kako to mislite?
Mama me je večkrat spomnila, da imam konjske zobe, bila sem precej debelušna, kar sem pogosto dobila pod nos. Moje otroštvo ni bilo lepo, bila sem precej osamljen otrok. Ko sem se poročila, sem dobila dobro taščo, kmečko ženico, ki je bila iskreno dobra do mene in mojih otrok, žal pa je prekmalu umrla. Njena sestra je bila precej bolj strupena. V življenju sem imela z ženskami take in drugačne izkušnje, vendar tega nisem nikoli vzela za slabo. Na gimnaziji smo imeli razredničarko Vesno, učila je kemijo, odlično žensko, ki je žal umrla isto leto kot moj sin. Z njo sva se večkrat pogovarjali o mojem življenju. Rekla mi je, da me bodo slabe izkušnje naredile močno in da moram to imeti vedno pred očmi. Takrat ji nisem verjela, pozneje pa sem ugotovila, da je imela prav. Z možem sva začela graditi hišo iz nič, kupila sva avto iz nič, vsi štirje otroci so hodili hkrati v šolo, pomagala sva jim, čeprav nisva imela veliko denarja. Vedno sem našla pot, nikoli nisem sedela in jokala, saj sem bila vajena borbe.
Danes se slaba samopodoba lahko hitro reši s pomočjo medicine. Mislite, da bi šli na operacijo, če bi imeli to možnost, ko ste bili mladi?
Verjetno ne. Ko sem bila v četrtem razredu, mi je sošolka napisala z rdečim kulijem pismo, da sem tako grda, da se nikoli ne bom poročila. Pismo sem shranila do nedavnega. Ta sošolka je bila lepa, a je čas tudi pri njej pustil sledi. Včasih, ko jo srečam, se vprašam, ali se tistega pisma kdaj spomni. Ko se danes pogledam v ogledalo, vidim zadovoljno, srečno žensko, ki je veliko dosegla v življenju. Tudi zato, ker sem imela slabe izkušnje in zlepa nisem obupala. Obkrožajo me ljudje, ki jih imam rada, oni pa mene. Z leti, ob zgodbah, ki sem jih slišala, sem ugotovila, da je lepota lahko pogubna, sploh če se je zavedaš … Moja hči je prav tako imela smolo: zamaknjeno spodnjo čeljust. Učitelji in sošolci so jo maltretirali, njen razrednik mi je na govorilnih urah rekel, da se mora navaditi, da se bodo iz nje norčevali. Ko je bila stara 18 let, je bila operirana, vendar je, zanimivo, že pred tem dobila fanta, s katerim sta danes poročena. Vesela sem, da je bila dovolj samozavestna in pokončna, da je delovala na način, da sploh ni opazil njene hibe. Na podlagi lastnih izkušenj sem ji pomagala, da je z dvignjeno glavo šla mimo tistih, ki so se norčevali iz nje!
Prava samozavest se začne takrat, ko se absolutno sprejmeš, kajne?
Res je. Poleg tega se moraš zavedati tako svojih napak kot vrlin. V naši družini se veliko pogovarjamo, tudi o prepovedanih temah, zato smo težave reševali sproti, kar pomnim. Pogovor je v družini res pomemben. Starši morajo pomagati otrokom prek zgodb, in ne s pridiganjem.
Menite, da lažje prebrodimo težave, če vidimo, da v tem nismo osamljeni?
Tako je. Zavedati se moramo, da nihče ni osamljen otok, težke reči se dogajajo tudi drugim. Žal dobivamo iz medijsko-svetovalnega sveta velikokrat napačne informacije, saj ni dovolj, da se le lepo oblečeš in si nadeneš najlepšo masko na obraz: pozabljamo, da je, hočemo ali ne, pomembna predvsem naša notranjost.
Kako pa ste sprejeli izgubo sina? Kako se lahko preživi taka tragedija?
Izguba sina je bil najhujši udarec, ki sem ga doživela. Nikoli ne bom pozabila, kako je bila urednica na radiu presenečena, ko sem jo že po 14 dneh prosila, ali lahko spet sedem pred mikrofon. Bilo je nečloveško težko, a je pomagalo, da nisem sedela doma in jokala. Prav tako sem brez daljšega premora spet začela obiskovati tiste, ki so mi bili pripravljeni povedati svojo zgodbo. Je pa po drugi strani trajalo skoraj 20 let, da sem, ne da bi jokala, obiskala sinov grob. Danes grem mimo skoraj vsak dan. Da se malo pogovoriva, če ne drugega …
Omenili ste, da danes v ogledalu gledate zadovoljno žensko. Ali torej lahko rečete, da ste imeli srečno življenje, ko pa so vas pretepali v otroštvu, vam govorili, da ste grdi, izgubili ste sina …?
Če v življenju ne bi imela nekaj zelo bolečih padcev, vseh sploh nisem omenila, danes ne bi bila takšna, kot sem. Morda bi sedela ob možu na kavču, pletla, gledala turške nadaljevanke in godrnjala. Udarci so bili tisti, ki so me naredili močno, lahko tudi rečem, da so mi dali zelo trdno hrbtenico. Zgodbe, ki sem jih zapisovala, so bile moja življenjska univerza. Družina, ki jo imam, je moj pristan. Dobesedno. Je pa res, da uživam, ker se me ne da ukalupiti in ker tudi o sebi povem, kar me vprašajo. Ob petih vnukih mi pa tako in tako ni nikoli dolgčas.
