Zakaj ste se pred leti umaknili s televizijskih zaslonov?
Tako je naneslo. Bila sem večkrat noseča, prihajala so mlajša dekleta in tudi sama sem svojo poslovno pot zapeljala proč od televizije. Imam pa na televizijska leta zelo lepe spomine, v svojem delu sem uživala.
V javnosti je pred leti odmevala tudi vaša ločitev. V kakšnih odnosih sta z nekdanjim možem zdaj?
Zelo sem hvaležna, da imava lep, korekten odnos.
Konec preteklega leta je vaš nekdanji mož Tilen Pusar zakorakal po vaših stopinjah in se podal v televizijske vode. Ste si ogledali njegovo oddajo?
Seveda sem si jo ogledala, skupaj z otroki. In smo se tudi hecali, da sem ga dobro naučila. Nisem gledala vseh oddaj, moram pa reči, da je bila oddaja dobro narejena.
Se želite vrniti pred kamere?
Kaj pa vem. Nekako se mi zdi, da sem to prerasla, raje sem sama svoj gospod, zato je v nastajanju spletna oddaja, imam veliko spletnih predavanj, snemam videe … Saj se v resnici nisem popolnoma umaknila. Vem, da me ima kamera rada in jaz z njo nimam nikakršnih težav ter da še vedno lahko dobro sodelujeva. (smeh)
V kateri televizijski vlogi bi se najrajši videli?
Torej, vsekakor v vlogi nekoga, ki lahko deli svoje izkušnje, ki lahko s svojim znanjem pomaga, ki deluje v dobro. In nekaj takšnega je v nastajanju, verjetno bo kmalu vidno.
Že pred leti ste zajadrali v poslovne vode ter postali motivatorka. Je bil začetek težak?
Ko sem se začela ukvarjati s seboj v smislu izboljševanja samopodobe, ko sem se začela ukvarjati s tem, da si bolj zaupam, in sem hodila na različne delavnice ter izobraževanja, sem ugotovila, da mi je veliko ljudi nekako podobnih. Zato sem se odločila res izpiliti svoja znanja, jih najprej preizkusiti na sebi, potem pa deliti s tistimi, ki morda ne morejo na draga izobraževanja v tujino, kjer treningi potekajo v tujem jeziku ali pa nimajo časa. Zadnjih deset let je posvečenih pridobivanju novih znanj in podajanju teh naprej. Ja, bilo je težko, kot je težek vsak začetek. A če imaš cilj oziroma veš, kaj si želiš, potem gre. Je pa res, da se nam mora največkrat zgoditi nekaj, na kar nismo pripravljeni, potem pa se »brcnemo« in začnemo spreminjati stvari v svojem življenju.
Kaj bi sporočili tistim, ki se podajajo na samostojno poslovno pot, a imajo nešteto pomislekov?
Tudi jaz sem bila polna dvomov. Ampak v resnici nisem bila nikdar v redni službi, že takoj sem bila samostojna kulturna delavka in pozneje sem odprla podjetje. Dušila me je misel na to, da imam kakšnega tečnega šefa ali šefico, da nisem svobodna. Zato tudi nisem nikoli iskala redne zaposlitve. Torej, če začutiš v sebi, da te nekam vleče, na neko samostojno pot, je treba ta klic slišati. Nisem sicer privrženka tega, da čez noč pustiš službo in se odrežeš od vira prihodkov, sem za bolj nežno pot. Ob službi, ki ti zagotavlja preživetje, začneš početi tisto, kar bi rad oz. rada. Potem pa počasi, počasi, ko vidiš, da lahko vsaj približno preživiš, pustiš službo in se na polno vržeš v svoj posel. Na začetku je skoraj vedno težko, skrbi te tisoč stvari, ampak ker si se počasi pripravil, pripravila, so tvoje odločitve lahko bolj mirne. Sama verjamem, da ima vsak v sebi neki klic, poklic, neke darove, s katerimi lahko lepšamo svet sebi in drugim. Če tega ne udejanjimo, nismo preveč srečni.
Ste tudi mama petih otrok. Je bilo usklajevanje poslovnega in zasebnega življenja težko?
Bilo je težko, ja. Sploh zato, ker so bili otroci še tako majhni, da nisem mogla delati. Ker v prvem planu sem vendarle mama in bilo mi je pomembno, da sem čim več z otroki. Zalotila sem se, da ko delam, imam slabo vest do otrok, ko pa sem bila doma z njimi, sem razmišljala o tem, kaj vse moram še narediti, zato sem veliko stvari delala ponoči. Knjiga Moja samopodoba je moja odločitev je nastala pretežno v večernih urah, ko so otroci zaspali. Potem pa sem se naučila pomembne stvari – bodi prisotna tukaj in zdaj, karkoli že počneš. Dojela sem, da je škoda časa, ki ga preživim z mularijo, da bi bila z mislimi drugje. In za posel tudi. Zelo imam rada svoje delo in želim biti z mislimi prisotna pri delu, ko delam, in ne misliti na to, koliko perila me čaka doma, da ga operem. Bo že počakalo, še vedno je. (smeh)
Bi lahko rekli, da je danes vaše življenje polno, uspešno in srečno?
Ja, končno lahko rečem, da sem uspešna, da sem srečna. Pa ne merim tega občutka z denarjem, slavo, ne, niti slučajno. Ampak imam pet otrok, zdravi so, imajo se radi med seboj, pomagajo si in si nagajajo, vse, kar mora biti. Imam prečudovitega partnerja Andreja, druživa se dobrih šest let in okusila sem, kaj pomeni imeti lepo partnerstvo. Živim na prekrasnem hribu z razgledom na Triglav in Krim, na pašnike in gozdove, imam delo, ki ga z največjim veseljem opravljam, sem zdrava, skrbim zase, da imam čas za telovadbo, pripravo zdrave hrane, ves čas se izobražujem. Moji dnevi so zelo raznovrstni, skoraj vsak dan pa začnem z zahvalo, da je pred menoj še en nov dan, in z »naravnavanjem« na to, da se vse, kar se bo v dnevu dogajalo, zgodi v najvišje dobro vseh vpletenih. Potem spijem kozarec tople vode, včasih z malo limone ali sode ali vodni kefir in grem delat energijske vaje ter vaje za raztezanje. Potem pozajtrkujem in dan je že popoln. (smeh) Včasih delam od doma, spet drugič grem v kakšno podjetje ali pa imam svojo delavnico. Moj urnik nima pravil, velikokrat imam spletna predavanja zvečer in takrat zabičam otrokom, da ja ves internet samo moj. (smeh)
Katerih izzivov se želite lotiti v prihodnje?
Vedno znova se pokažejo novi, zdaj pripravljam novo knjigo, vpisala sem se v še eno izobraževanje, s še dvema prijateljicama pripravljamo spletno oddajo, ki bo pomagala narediti preboj na boljše marsikomu, najprej pa bo treba preživeti te sušne mesece in poletje – zaradi virusa se je vse ustavilo …
Res je, zaradi virusa se je marsikaj ustavilo, a ob pogledu na Sašo Einsiedler se zdi, da se je zanjo upočasnil, če ne kar ustavil, tudi čas, saj je pri svojih dobrih petdesetih videti odlično, in če k videzu dodamo še njeno energijo, lahko rečemo, da nasproti nas sedi super Saša.
