Sta med redkimi, ki se tako trudijo za družbeno potrditev vajine ljubezni. Je ljubezen danes podcenjena?
Alenka: Ne. Mislim, da ne, ampak je redkost. Ljubezen je v današnjih časih, ko se lahko vse kupi, že kar jackpot.
Anže: Zelo težko je najti nekoga, ki ga lahko res ljubiš in on ljubi tebe. Lahko se zaljubiš tisočkrat v življenju, ljubiš pa samo enkrat. Za zaljubljenost pravijo, da je začasna norost, ljubezen pa je tisto, kar ostane. V današnjih časih dobiti to je redkost. To je jackpot in midva sva ga zadela.
Alenka: Sva se pa mučila.
Ko sem razmišljala o vaju, sem dobila asociacijo na Romea in Julijo. Ta mit o prepovedani ljubezni …
Anže: (smeh) Samo, da midva sva še živa in nama je uspelo. (Alenka se iz srca nasmeji)
Vajino prvo srečanje sicer ni bilo usodno. Alenka, ki je takrat vas, Anže, učila peti, je vaše petje primerjala z zvokom bojnega insekta.
Alenka: Grozno je bilo. Nisem vedela, ali me zafrkava ali res tako grozno poje, ker je »zafrkant«. Potem pa sem ugotovila, da je res tako grozen.
Anže: Takrat sem bil poln samega sebe. Zdelo se mi je, da odlično pojem, in spraševal sem se, zakaj moram na solo petje. Potem ko sem prišel in sem spoznal tehniko petja in vse te stvari ter videl pevce, ki res znajo peti, pa sem spoznal, da nimam pojma. Ja, je kar na mestu ta insekt. Res je bilo grozno.
Kako pa ste vi videli Alenko, ko sta se prvič srečala?
Anže: Na začetku sem jo nekoliko proučeval, ker še nisem imel stika s takšnimi osebami.
S kakšnimi osebami?
Anže: S takšnimi, velikimi in izobraženimi osebnostmi. V mojih koncih ni ravno zaželeno, da si izobražen. Potem pa sem se hitro zaljubil. Saj sem kar kmalu začel nagajati.
Kdo je naredil prvi korak?
Alenka: On. Neprestano se je trudil. Ne koraka, maraton je delal, bilo je grozno.
Ste bili v šoku, glede na to, da ste bili njegova učiteljica?
Alenka: Seveda. Vrgla sem ga iz šole petja, poslala sem ga v maloro. V bistvu je bilo tako, da sem imela takrat zaradi tega težave s srcem in sem šla k svoji zdravnici, direktorici zasebne klinike dr. Zorčevi, in se mi je smejala: »Pa to je tako lepo.« Meni se ni zdelo lepo. Zelo me je pretreslo – jaz, javna osebnost, in učenec pa se zatreska vame. Kaj mi je tega treba? Potem pa mi je napisal še pesem Všeč mi je, ko se smejiš, zdaj ima že dva milijona ogledov na YouTubu. V tistem trenutku mi je bilo to grozno.
Potem pa se je prvi zmenek vendarle zgodil.
Anže: V bistvu je bil pogovor o tem, da to ne bo šlo nikamor. (oba se smejita)
In potem …
Alenka: Saj ni treba razkriti podrobnosti …
Anže: (smeh) Potem se je ta zmenek razvil v prijeten pogovor, ki se je na koncu končal kot prvi zmenek.
Sledilo je kar precej burno dogajanje. Anže se je celo odselil od vas, Alenka.
Anže: Vse je bilo v redu, dokler sva se lahko skrivala, ko se je vse razvedelo in je prišlo do mojih, pa so se začeli pritiski, podtikanja, nagajanja, laži, manipuliranje z mano. Pri dvajsetih se pod takšnimi pritiski zlomiš, zato sem odšel. Ampak sem kmalu spoznal, da je to napaka, in se vrnil.
Normalno je, da si moški najde 17 let mlajšo žensko, pri ženskah pa ni tako.
Alenka: Mislim, da sva midva, sploh z nastopom v oddaji Zvezdana, z najino zgodbo podrla ta tabu. Ob tem se moram zahvaliti Zvezdani, ki je takrat imela kar jajca, da smo segli v to, še bolj pa sva jih imela midva. S tisto oddajo se je čez noč vse spremenilo. Bilo je neverjetno. Oddaja je bila v soboto, še v petek pa je bilo noro. Tisti teden je bilo vsega preveč. Meni so narezali gume na kabrioletu, in če bi se peljala po avtocesti, ne bi bilo dobro. Takrat sva izdala pesem Še vedno si tu, ki je bila hit v narodno-zabavni glasbi tistega leta, in z videospotom podrla veliko tabujev: starejša ženska z mlajšim moškim, kako mediji lahko dejansko pritiskajo na posameznika, kaj pomeni medijski linč – vse je bilo kulturno nakazano v videospotu, potem pa še Zvezdana. Dobila sva na tisoče sporočil s podobnimi zgodbami, sicer je bila samo tista, ko je tašča neki ženski zažgala hišo, hujša od najine, ampak od takrat so naju začeli gledati drugače. So pa bili, vsaj v najinih koncih, Lukovica, Kamnik, Domžale in okolica, še vedno trenutki, ko je bilo nevzdržno.
Ampak s čim je Zvezdanina oddaja vse spremenila?
Alenka: Zato, ker so mediji barabe. Nikoli nisva imela možnosti povedati svoje plati, vedno so samo udrihali po naju. Vsak, ki je imel pet minut časa, je lahko klical medije in lagal in vse so objavili, midva pa nisva smela ničesar povedati. Niti eden ni poklical naju.
Anže: Najbrž zato, ker ne bi bilo več zanimivo.
Anže, vaša družina je nasprotovala vajini zvezi. Najbrž je težko, če si razpet med dvema ženskama svojega življenja. Vam je uspelo premagati te težave?
Alenka: Ne. Še zdaj niso videli najinega sina Nikolasa, ne priznavajo, da obstaja, in niti enkrat mu še niso niti čestitali za rojstni dan.
Anže: Kako rešiti to? V bistvu greš naprej, kot da ni nič. To je zelo težka stvar, sploh v mladih letih. Še prejšnji dan misliš, da je vse v redu, čez noč pa se proti tebi obrnejo ljudje, za katere si mislil, da ti bodo vse življenje stali ob strani. Niti eden ni ostal z mano.
V čem pa je največja težava, ki jo vidijo v vajini zvezi?
Alenka: Ni bilo po njihovo.
Anže: Problem je pač v tem, da je to svet, kjer so glavni vir informacij rumeni mediji in različni forumi. Piše se marsikaj in temu verjamejo. V krajih, iz katerih izhajam, medijske osebnosti vedno jemljejo kot zelo slabe ljudi, ne glede na to, kako uspešni so. To je prva stvar, druga pa je razlika v letih.
Oba sta glasbenika, a sta zvrsti glasbe, s katerima se ukvarjata, zelo različni. Ali kdaj Alenka doma ugasne radio in reče: »Dovolj narodno-zabavne glasbe.«?
Anže: Jaz to naredim prej kot ona.
Alenka: Drži.
Anže: Pri meni je tako, da sem v narodno-zabavno glasbo »padel« zaradi prednikov, moj dedek je bil Niko Zajc, zvezda narodno-zabavne glasbe v 80. letih, in že pri sedmih letih so me posadili za harmoniko. Družina je pričakovala, da bom jaz to peljal naprej, čeprav sem že takrat poslušal skupini Kiss in Queen ter sem si že kot majhen otrok med gledanjem videospotov Bon Jovija predstavljal, da bom imel dolge lase in kitaro. (smeh) Sicer sem v narodno-zabavni glasbi nanizal kar nekaj uspehov, ampak to ni bilo nikoli tisto, kar bi si želel delati vse življenje. Bolj me privlači pop rock. Že v narodno-zabavni karieri sem pisal tudi takšne pesmi, a jih nisem imel priložnosti izdati, člani ansambla niso bili za to, tudi nihče v moji bližini ni bil.
Vrnimo se še malo k narodno-zabavni glasbi in vaši družini, Anže. Vajina poroka je kar precej odmevala v medijih, ker naj bi nekdo želel vdreti na poročno slavje. Omenjal se je tudi ansambel Jureta Zajca. Kaj se je v resnici zgodilo?
Anže: Poroka je bila zaprtega tipa. Zgodil se je nesporazum. Nekdo se je delal norca.
Ali zdaj vesta, kdo je bil?
Anže: Ne. Nekdo se je predstavil kot moj bratranec, a to ni bil, saj je bil Jure na drugem koncu Slovenije. Namen je bil narediti paniko, da bi nastala zmešnjava.
Alenka: Saj so vse dobro izkoristili v svoj prid. Tako kot je Jure Zajc pač vedno izkoristil vse. Tudi najina zveza ne bi bila toliko škandalozna, če za tem ne bi stali Jure Zajc in nekdanji člani njegovega ansambla ter svojci. V bistvu je bila v ozadju igra, kako priti do glasbene dediščine Nika Zajca. To je bilo bistvo vsega skupaj in izkoristili so nasprotovanje njegove mame najini zvezi, da so naredili medijsko zgodbo, da so naju popljuvali. Pet let sva nosila posledice tega, metali so nama polena pod noge. Mene so celo vrgli iz Qlandie v Kamniku – tam sem bila z dvomesečnim otrokom v lupinici. Prodajalka me je vrgla ven iz prodajalne z besedami: »Mi nimamo nič za vas.« Saj potem se je opravičila. V najinih krajih sva bila vse, samo človeka ne. Tudi pediatrinja, ki je nadomeščala najino pediatrinjo v zdravstvenem domu Domžale, in je prijateljica teh, ki so nama nagajali, ni hotela pregledati mojega bolnega, še ne enomesečnega dojenčka, zato smo pristali na pediatrični kliniki. Zdravstveni dom je želel potem prikriti vse te zadeve, jaz pa se s tem nisem več želela ukvarjati. Takrat bi jo lahko peljala do Strasbourga. Nikolas je bil star en mesec, ko ga pediatrinja ni želela pogledati samo zato, ker so naju vsi sovražili. Predvsem Anžeta. Mladega človeka, ki nima dovolj denarja za pametnega odvetnika, in so se ga lotili sesuvati ter mu podtikati laži ... Za tem naj bi po naših informacijah stal nekdo, ki je nekdanji politik, in nekateri svetovalci, ki so zdaj v politiki. Saj sami 20-letni mulci niso znali narediti takšne medijske scene. To je bilo zelo dobro zrežirano, v bistvu je zgodba starejša ženska in mlajši moški prišla prav medijem, takrat je bila to še tabu tema. Leto dni in pol sva se mučila kot živali, dokler tega Zvezdana ni prekinila. Imela sva tudi resne težave v službi, pri delu, morala sva se umakniti z odrov, nisva upala niti med ljudi.
Ampak kaj so želeli doseči? Da se odpoveste dediščini?
Alenka: Saj se je odpovedal.
Anže: Sem takšen, da imam raje mir kot pa prav, in pri dosti stvareh mogoče to ni v redu, a vsaj živiš mirno. Naj imajo, kar hočejo imeti. Vsaj živiš tako, kot ti ustreza. Šel sem skozi tri faze – prva je bolečina, druga je sovraštvo, tretja pa, ko ti je že povsem vseeno. Zdaj mi je pomembno, da je tako, kot je. Kaj imajo oni, me ne zanima, kaj delajo, me ne zanima, jaz imam svojo zgodbo, oni imajo svojo, četudi sem potomec Nika Zajca, sem jaz še vedno jaz. Imam svoje stvari, delam svoj slog glasbe in mi ni do ničesar drugega, zato se nisem boril. Želel sem iti po svoje.
Alenka: Pet let sva potrebovala, da sva se postavila na noge, velika prelomnica pa je bila tudi, ko so nas poklicali z RTV-ja, če bi nastopila na Kongresnem trgu na koncertu Poletna noč. Dobro, morda je bilo zame malo bolj logično, da tam nastopam, zanj pa so vedeli, da je dober pevec, niso pa vedeli, kako bo v zabavni glasbi. In so si rekli, dajmo tvegati. Kdo v Sloveniji bi lahko odpel duet pesmi Kako sva si različna bolje kot midva, so rekli? Na koncu je bila proti pričakovanju to ena od najboljših točk večera. Bila sem zelo hvaležna, ravno zaradi tega, ker sva se končno znebila najinega osebnega strahu postaviti se pred vso Slovenijo, pred vse tiste ljudi, ki so naju pljuvali, zaničevali, se nama posmehovali. Pokazala sva, da sva v prvi vrsti dobra glasbenika, in požela sva velik aplavz, jokala sva od sreče. Tako da sva že drugič hvaležna RTV-ju.
Priimek Gotar sicer zveni veličastno, poda se k operi. Se strinjate?
Alenka: Saj je veličasten. (smeh) Izhaja iz besede Gott, je nemški priimek. (smeh)
Je tudi to razlog, da po poroki niste prevzeli Anžetovega priimka?
Alenka: Ne. Ena stvar je to, da sem imela že kariero. Alenka Šuštar pa je tudi moja tašča, tako nisem želela biti še jaz. (smeh) Šalim se. V prvi vrsti sem Alenka Gotar in tudi Nikolas je Gotar - Šuštar, ima naprej priimek mojega očeta. Pri nas doma so namreč same ženske in fino je, da gre priimek naprej. Šuštar je pač dodan iz spoštovanja do njega.
Kako pa je vaša družina, Alenka, sprejela Anžeta?
Alenka: Ah, njega imajo raje kot mene.
Anže: Res se vrhunsko razumemo. Na začetku sta bila nekoliko skeptična, kako bo vse skupaj šlo, ker sva pač tako različna, ampak sta potem to sprejela povsem normalo. Zelo zanimivo, ker sta pač starejša od mojih, tudi Nikolasa pazita, in se imajo dobro skupaj.
Sicer je bila vaša starost, Alenka, težava tudi med nosečnostjo z Nikolasom.
Alenka: Ja, napovedali so mi, da je malo verjetno, da bo normalen.
Ta leta kar nekako visijo nad vami ...
Alenka: Ja, dobro, da se to zgodi takim ljudem, ki imamo možnost kaj povedati na glas. To je bilo pri 38 letih, danes to ni več neka strašna starost, ženske rojevajo pri 54 letih. Moram pa reči, da sem imela krasno izkušnjo z dr. Merlom in postojnsko porodnišnico. Hvaležna sem, da obstajajo taki zdravniki, ki podirajo tabuje, in dr. Merlo je zagotovo eden od mojih bogov. S Tanjo Vidic z Radia Veseljak sva potem organizirali velik dobrodelni koncert, na katerem smo zbrali denar in kupili postelje za celoten porodni oddelek, da sva se jim zahvalili. Ženska je dolgo zmožna vsega. Čeprav nima več telesa 20-letnice, ima pamet in mislim, da – žal tu ne morem biti zelo tradicionalna – bodo ženske kmalu povozile moške, ker se zavedajo svoje moči in kaj vse lahko ter jim pomaga medicina. Moški so postali malo bolj poženščeni, kar je škoda, ker potem se izgubi balans. Dec’ mora biti dec’, ženska pa ženska, in skupaj gresta z roko v roki, tudi če je mlajši.
Ampak ni najlepša izkušnja, če ti nekdo govori, da otrok ne bo normalen.
Alenka: Seveda sem veliko prejokala, ampak potem sem šla k dr. Merlu, ki se je temu nasmehnil in zamahnil z roko. In Nikolas je tukaj povsem normalen, živahen je, lušten je …
Pozneje sta imela težave z varstvom, spet zaradi starih zamer.
Alenka: Veliko nam je pomagala zdaj žal že pokojna varuška Snežana, njej se moramo zahvaliti, ampak imam srečo, da so tu še moji starši, ki so prestopili prag skepse in ega, česar njegovi starši niso, tako da je zdaj večinoma tam.
Vaju kaj skrbi Nikolasova prihodnost?
Anže: O njem ne dvomiva, dvomiva pa o okolju, v katerem živimo. Skrbi me za naše otroke, že mi mladi se težko prebijamo, res se moraš truditi. Danes si mladi ne morejo na primer zgraditi hiše. Kako bo šele z našimi otroki? Tako, kot zdaj kaže, bo težko šlo na bolje. Ne samo zaradi naše države, ampak zaradi celotne Evrope.
Razmišljata o tem, da bi Nikolasa usmerila v glasbo?
Anže: Kar bo, pač bo. Ne bom ga silil ali pa mu prepovedoval česarkoli. Za zdaj kaže zanimanje za glasbo, večina otrok jo ima rada.
Alenka: Jaz bi bila bolj vesela, če ne bi šel v glasbo.
Ampak kot glasbenik lahko vedno najdeš službo, kajne?
Alenka: Ni res. Če imaš takšno izobrazbo kot jaz, si v Sloveniji tako ozko usmerjen in te imajo tako ali tako za budalo. Kot da ne znaš ničesar drugega. Na primer, znam osem jezikov, zakonitosti marketinga, trženja in odnosov z javnostjo poznam bolje kot marsikdo, ki pride s kakšne zasebne šole, a me vedno popredalčkajo češ, »saj ti si pa ’muzkontar’, malo zapoješ in to je to«.
Dobro, to je morda ta poniževalni odnos.
Alenka: Ja, in tega je veliko.
Vendar vedno potrebujemo učitelje glasbe …
Alenka: Naša glasbena šola Logatec je pri tem izjema, sicer pa jim v javnih glasbenih šolah ni ravno všeč, da pridejo učitelji iz prakse. Raje imajo učitelje, ki tam sedijo. Potem potrebuješ milijon dovoljenj, da lahko nastopaš in mogoče kdaj manjkaš. Povprečni glasbeniki gredo po navadi samo učit, pri nas v Logatcu pa imamo top ravnatelja in dovoli nastope. Tudi Tanja Žagar uči tu, Igor Bezget, Jani Moder in Miha Meglič, Marjan Grdadolnik, ki res izhajajo iz čiste prakse. Slovenija se zelo rada drži mediokritete. Če si povprečen, morda dobiš službo, če si pa zelo dober, je zelo hitro zraven zavist in moraš poskrbeti sam zase. Imam to srečo, da, hvalabogu, še vedno nastopam, imam zasebno šolo in nekako preživim z glasbo, so pa tudi drugi, ki životarijo. Ne pozabimo niti tega, da nisi večno mlad in lep. Kaj pa potem? Greš za trak v neko tovarno. V glasbi ni tako enostavno. Luštno je, dokler si star do 35, 40 let.
Alenka, ali obžalujete, da ste se spustili v politične vode? Takrat so na vas leteli številni zlobni komentarji, Nikolasa so označili celo za fašista.
Alenka: Ne, ni mi žal. Takrat je res šlo za zelo nizko raven, govorili so, da je moj dveletni otrok fašist, kar je podlo in nedopustno, a glede politike mi sploh ni žal. Veste, zakaj? V to sem šla s poštenimi nameni. Takrat smo imeli kampanjo od vrat do vrat, čemur sem jaz sicer zelo nasprotovala vse do zadnjega zaradi strahu, dokler nisem morala iti. To je bil eden izmed tistih prelomnih trenutkov, ko sem videla, da me ljudje še vedno spoštujejo kot glasbenico, osebo, in ko smo bili na terenu, je bilo noro. Kamorkoli sem prišla, so me objemali in takrat sem izgubila strah pred tem, da me bo kdo vrgel iz kakšne trgovine ali kaj podobnega. Zame je bila to izredno pozitivna izkušnja, takrat bi skoraj prišla v parlament, le malo je manjkalo zaradi proporcionalnega sistema. Je pa tako: po nazorih nisem usmerjena strogo le v eno politično smer, kar je bila vedno moja prednost. Odlično se razumem z ljudmi z levice in s tistimi s skrajne desnice. Imam prijatelje na vseh koncih, in to je tudi zaznamovalo mojo kampanjo. Kolegi tudi iz drugih političnih struj so mi rekli, da sem imela najbolj korektno, najbolj strpno, najbolj evropsko odprto kampanjo, ki je obogatila slovenski politični prostor. S tem sem si dostikrat nakopala težave tudi znotraj skrajne desnice. Imam svoja načela, ki so v skladu s stranko, in sem tudi zelo evropsko odprta: nič nimam proti gejem in še marsičem drugem. Povsod pa se najdejo ekstremisti: levičarji pljuvajo mojega sina, da je fašist, nekateri desničarji pa mene, češ naj grem na parado ponosa. Kaj hočeš. Zame je bila ta politična izkušnja zelo dobra, ker sem se ogromno naučila. To je bila komunikacija z ljudmi še na neki drugi ravni. Moram pa priznati nekaj ... Ravno zadnjič sem Veri Šolinc napisala v komentar na Facebook: od osmega leta sem v opernem svetu, torej 34 let, 12 let sem na estradi, šest let sem zaradi Anžeta povezana z narodno-zabavno glasbo in zdaj sem bila nekaj let povezana z državno politiko, a nikjer ni tako primitivno, podlo in umazano, kot je v narodno-zabavni glasbi, in tudi mnogi glasbeniki se strinjajo s tem. Ne pozabite, da sem nastopala po vsem svetu in spoznala ogromno ljudi.
Zakaj?
Alenka: Ker v narodno-zabavni glasbi znaš tri akorde in si že »muzkontar«. Da stopiš na mednarodni glasbeni teritorij ali na politični parket ali pa na mednarodni diplomatski parket, pa moraš nekaj znati, moraš imeti neko izobrazbo. In to je velika razlika. Nažiganje pa malo alkohola in luštno se imamo – neke širine v narodno-zabavni glasbi največkrat ni. Saj so tudi izjeme, kot so Modrijani ipd., ki so tudi zato tako uspešni. Tisti, ki so res na vrhu, so z razlogom tam, ampak ostali, ki so na nižji ravni ... Tam je pa umazano, grdo, pokvarjeno.
Anže, se strinjate z Alenko?
Anže: Se.
Je tudi to razlog, da ste se preusmerili v drugo glasbeno zvrst?
Anže: Tudi. Ko sem spoznal njo in začel spoznavati ta drugi svet in nisem bil več zaprt v tistem zaplankanem okolju, sem videl, da je lahko svet tudi drugačen. Ugotovil sem, da sem veliko zamudil.
Kje pa je več denarja?
Anže: V narodno-zabavni glasbi, seveda. Ampak sem človek, ki raje dela tisto, kar mu je všeč in je s srcem pri tem, kot pa da se mučim samo zato, da bi zaslužil. Morda to ni prav, (smeh) ampak lažje živim tako.
To je precej romantičen pogled. Kako z njim preživita v današnjem svetu?
Alenka: Zato, ker sem realist. Pri naju je obrnjena situacija. Jaz sem tista, ki pozablja, da imamo obletnice. Zadnjič mi je poslal halo šopek, in ko mi ga je cvetličarka prinesla, sem se spraševala, zakaj neki, ali ni bila morda pomota. Šele nato sem se spomnila, da sva imela obletnico zveze.
Anže, kako pa vi gledate na Alenkino ambicioznost? Vas, ko Alenka pride z novo idejo, kaj bi počela, zaskrbi, na primer, kdo bo potem kuhal Nikolasu.
Anže: Kuham večinoma jaz, ker zelo rad kuham. Ona bo povedala, ali je dobro ali ne.
Alenka: Vrhunsko, zato sva oba debela kot pujsa. (smeh)
Anže: Ne skrbi me. Všeč mi je, da ima sin zgled, da vidi, kako se je treba v svetu boriti, da je treba delati, iskati nove možnosti, se ne predati … Zanjo pravijo, da je tank. (smeh) Občudujem to. Malo me je sicer skrbelo, da bodo spet udrihali po njej, kar tudi so, ampak ne preveč, saj tisto, kar se odloči, bo naredila. Tudi če na koncu ne bo uspelo, bo vložila vse v to, da bi, in to vedno na pošten način.
Kakšna mama je Alenka?
Anže: Zelo zaščitniška, dober zgled in zelo ljubeča. Na začetku nisem bil povsem prepričan, ali bo dobra mama, zato ker je tak tank, (smeh) ker je bila tako močna, ampak ko se je Nikolas rodil, se je popolnoma raznežila, postala je obsedena z njim. Je zelo skrbna in vedno tuhta, kaj narediti za otroka, da bo čim boljše, kako stvari dobiti, kje jih dobiti, kako ga vzgajati, kaj ga učiti, kako ga učiti.
Alenka: Ampak ne kompliciram pri tem, da na primer otroku ne dam krofa, ker je iz bele moke.
Anže: Ja, tudi to mi je všeč, da moj sin prime pečenico v roke in jo lahko je.
Načrti za prihodnost?
Alenka: Zdaj je na vrsti Anže, ne jaz. Jaz sem svoje po moje že naredila. Sicer pa, saj veste, kako pravijo: »Ne govori o sreči in načrtih na glas, da te bogovi ne slišijo.«
Anže: Raje kot da govorim o svojih načrtih, pokažem ljudem rezultate. Hitro se namreč lahko najde kdo, ki bi mi želel kaj preprečiti. Imam takšne izkušnje.
Sta kdaj razmišljala, da bi živela v tujini?
Alenka: Jaz sem bila toliko let zunaj, da mi je vseeno. Danes lahko »spokam kufre« in gremo.
Anže: Sem zelo velik domoljub, zelo rad imam svojo domovino, spoštujem jo, vendar ko zdaj spremljam politiko, tudi razmišljam, da bi morda šli. Ampak za zdaj nimava takšnih načrtov.
Morda želita za konec še kaj dodati?
Alenka: Vse stvari se lahko speljejo, če si pripravljen resno delati, če je srce zraven, če najdeš kompromis in ne obupaš ravno pri vsakem psu, ki laja.
