Prav zato bi vsak, ki misli, da mu starši delajo hudo krivico ali da je danes življenje kruto, moral prebrati vsaj kak del knjige, ker bi potem zagotovo malo drugače gledal na svet okoli sebe.
Zame je bila vaša prva knjiga iz trilogije v nekem smislu prelomna. Spoznala sem, kako krivično je kriviti starejše generacije za svoje težave. Ali ni krivično kriviti tistih, ki so se poročali zaradi zemlje, stiske, dogovorov … in o ljubezni niti sanjati niso mogli, da niso pokazali dovolj ljubezni do potomcev?
Seveda je! A ker za težave zelo radi krivimo druge, imamo pri roki kup izgovorov, če nam v življenju ni uspelo. Po drugi strani je eden večjih krivcev za naše težave nezmožnost pogovarjanja. Najprej znotraj družine, potem zunaj nje. Molk, ki je še danes neizmerno cenjen, je prinesel nemalo zla. Bodi tiho in ubogaj! Stavek, ki je bil in je še vedno velikokrat slišan. Jezna sem bila, ko sem slišala, da se tako in tako nič ne splača. Ali pa, da jabolko ne pade daleč od drevesa, zakaj bi se mučili, ker nam je tako namenjeno. Ljudje so se nalezli prepričanja, da se le z denarjem lahko kupi vse. Nekoč me je neki študent prosil za pomoč pri magisteriju. Želel je nadgraditi zgodbe iz moje prve knjige, a je od namere odstopil tisti trenutek, ko je slišal, koliko časa sem napisano zbirala. Bil je prepričan, da bi se lahko delo opravilo v nekaj mesecih ali še prej. Ko je opazil moje začudenje, mi je razložil, da je čas zelo pomemben. Če nečesa ne more narediti hitro in učinkovito, se tega niti loti ne.
Premalo se zavedamo, da se tudi počasi še zmeraj daleč pride in da je vsak sam svoje sreče kovač! Pa kaj, če je bil oče pijanec, če je mama delala zdrahe, namesto da bi skrbela za družino! Pa kaj, če je bil ded cenjen zdravnik! Če si vnuk želi, da postane pleskar, naj gre po svojih poteh!
V resnici je koncept romantične ljubezni precej nova stvar, kajne?
Kakor se vzame! Tudi v času pred drugo svetovno vojno so nekateri živeli drugače kot večina! Starejša gospa, bliža se stotki, mi je pripovedovala, kako lepo sta se imela z možem ob sobotnih jutrih. Takrat sta se skopala, ona je pripravila zajtrk, on je pogrnil mizo z najlepšim prtom, prižgala sta sveče in po jedi sta se predajala ljubljenju. Ves teden sta hrepenela po teh uricah, zato sta naredila vse, da je jima bilo tudi po večkrat zapored lepo. Eden od sogovornikov je s solzami v očeh pripovedoval, kako je dekle jeseni vozil na razgledno točko v bližino Drežnice, kjer sta iz avta opazovala sonce, ki je v nešteto rdečih barvnih odtenkih oblilo Krn. Ko je sonce zašlo, so sledili nežni trenutki, ki so za zmeraj ostali v spominu … So pa bili nekoč fantje še bolj štorasti, kot so danes, dekleta pa se niso upala namigniti, kaj jim je všeč.
Zdi se, da je bil seks nekoč bolj pomemben, kajne?
Naj vas najprej popravim: o seksu se prednikom ni niti sanjalo. Oni so se ongavili, fukali, porivali, kavsali, klinčkali, ritkali … Uporabljali so živalske izraze, s katerimi so čez dan »operirali« tudi v hlevu: žensko so nategnili ali napumpali ali naskočili. Še danes imamo za spolne odnose tudi sicer siromašen nabor besed. Tako in tako so bili namenjeni zgolj zaploditvi potomcev. Škof Jeglič se je zavedal muk, ki jih morajo prenašati njegovi podaniki zaradi strogih verskih naukov, in je v rdeči knjižici Ženinom in nevestam, pouk za srečen zakon, zapisal, da je spolnost dopuščena tudi pri »nerodovitnih, v starosti, v času nosečnosti«. Zaradi tega so ga takratni liberalci obdolžili, da je pornograf!
Moškemu se je pogledalo skozi prste, če je, kadar je bila doma suša, tudi pri drugih ženskah zadovoljeval svoje seksualne potrebe. Na drugi strani pa so številne sogovornice zatrdile, da so, če se jim je med nogami kaj »premaknilo«, čutile dolžnost, da se o tem grehu spovedo. Še v času moje mladosti, okoli leta 1968, me je župnik pri spovedi vprašal, ali sem kaj v »mislih grešila«! Tako strogo je to bilo!
