Zgodi se, da se zelo radi primerjamo in vživljamo v vloge drugih, kakršni bi hoteli biti, ker nam v nas samih nekaj ni všeč ali pa imamo občutek, da mi tega v sebi nimamo.
Obožujemo druge in jim pripisujemo lastnosti, ki so nam všeč, ne da bi se zavedali, da je vse to, kar zaznavamo, vidimo, občutimo v drugih, tudi v nas samih, del nas, le da nismo v stiku s tem zavedanjem; morda pa nas je zaradi omejevalnih prepričanj strah ali sram, da bi bili taki kot oni, čeprav so nam všeč.
PRISPODOBA
Oglejmo si predstavo »Teater življenja«, igra vseh vlog in neštetih mask, v katere se vživimo. Lahko da se k njim pogosto zatekamo, ker nam dajejo občutek moči, pomembnosti, vrednosti … Večino življenja smo v vlogi igralca, a vendarle za trenutek izstopite in bodite gledalec, opazujte predstavo svojega življenja. Kaj vam je všeč in kaj ne. Kaj bi želeli spremeniti, delati drugače. Kako se počutite, ko gledate sebe ...
PREDSTAVA V TREH DEJANJIH
Preden se duša reinkarnira, vstopi v novo življenje, ima izpisan celoten scenarij (načrt), kaj vse bo doživljala, s kom se bo srečala, kakšne lekcije izkušenj in preizkušenj bo doživljala, kaj vse potrebuje za osebno rast, razvoj, kaj spremeniti in popraviti iz preteklih življenj, kako biti in postati boljša.
NAJ SE PREDSTAVA ZAČNE
1. dejanje – otroštvo
Rojstvo je začetek novega življenja, predstave, v kateri imamo glavno vlogo. Poznan nam je scenarij, tudi vloga režiserja je v naših rokah. Otroštvo, razigrano, radovedno, brezskrbno … Kot otroci se imamo radi, se ljubimo, smo samozavestni, neustrašni, verjamemo vase, si zaupamo, izkušamo nove stvari, še neznane, smo pravi mali raziskovalci. Radi se družimo s sovrstniki, ne ocenjujemo, ne kritiziramo. Sčasoma nam vlogo režiserja prevzemajo starši – mama, oče – in posledično spreminjajo naš prvotni scenarij. Vse to z razlogom vzajemnega učenja. Ni sicer v soglasju z nami, a je neobhodno. Znotraj nas je konflikt do sprememb. Omejevanja, drugačna prepričanja, drugačno razmišljanje. Nadeli smo si prve maske in novo preobleko, kakšni moramo biti, da bomo lažje krmarili skozi življenje.
2. dejanje – odraščanje
V odraščanju se vse dogaja neverjetno hitro. Včasih je naporno vsemu slediti, se prilagajati, ko pa je naša notranja potreba povsem drugačna. Vedno več novih ljudi vstopa v naše življenje, novi prijatelji, novi sodelavci, sosedje, znanci, partnerji, ki vplivajo na nas. Naš prvotni scenarij je le še utrinek tega, kar je bil. Vsi ti so tudi prevzeli delčke vloge režiserja našega življenja. Mi smo še vedno igralci v tej predstavi, vendar ne več glavni. Drugi prevzemajo to vlogo. Oglašajo se še »šepetalci«, ki nam govorijo, kaj je dobro za nas in kako … Koliko zunanjih dražljajev moti in vpliva na nas? Veliko. Predstava dobiva svoj epilog. Iz veseloigre se počasi, a vztrajno sprevrača v dramo. Partnerski odnosi so kot »brusilni papir«. Koliko nesoglasij, nerazumevanja, nedojemanja, nesprejemanja, koliko usklajevanja, prilagajanja je potrebno, da odnos deluje? Vzajemno si dražimo vzorce iz otroštva. Preveč je pričakovanj, kaj vse naj bi partner/-ica delal/-a, naredil/-a, da bi bili mi srečni, veseli, zadovoljni. In predvsem, česa naj drugi ne bi počeli, ker nas to moti. Spoznanje, da ljudje, ki jih srečujemo in spoznavamo, niso vedno to, za kar se prikazujejo, pomeni dodatno razočaranje. Drama predstave je dosegla svoj vrhunec. Maske so padle. To je realnost.
3. dejanje – odraslost z zavedanjem sebe, kdo smo
Predstave je konec. Zastor je padel. Kot gledalec predstave svojega življenja razmislite: kaj ste občutili, kaj se vas je najbolj dotaknilo, kateri delčki vas so oživeli … Za trenutek zaprite oči, se povežite s seboj, s tistim delom sebe, ki je božanski, unikaten, in mu dovolite, da ponovno zaživi v novi vlogi, nove zgodbe, z novimi soigralci.
Zavedajte se, da v tej predstavi nihče ni prevzel vaše vloge glavnega igralca, prav tako nihče ni spreminjal vašega scenarija življenja, nikakor pa ne vloge režiserja. Le občasno so se vloge zamenjale. Tudi neprijetne stvari so del prvotnega scenarija življenja. Ko smo spoznali, da smo sami kreatorji svojega življenja, je čas za novo poglavje, nove predstave. Ne trudimo se biti nekdo drug, sicer skrenemo s svoje poti namena.
Pred vami je nov dan in nov nepopisan list papirja. Popišite ga z ljubeznijo v srcu, s srčnostjo lepih misli, z nasmehom na obrazu, s toplim objemom. Izlijte na papir vse tiste skrite delčke sebe, pokažite se brez maske, saj je to najlepši del vas. Začutite v sebi to čarobnost popolne svobode. Življenje je lepo. Bodite najlepša kreacija svojega življenja.
