Poznate stavek: »Obnašaš se otročje, obnašaj se letom primerno.« Kolikokrat smo ga slišali? Kako je/in vpliva na nas? V kolikor nismo samozavestni, ima precejšen vpliv.
Kot otroci smo verjeli v mogočne pravljične junake, v njihov pogum, na primer, kako junak s sabljo ubije velikega zmaja …Vendar je popolna realnost tudi naš pračlovek, kako se je spopadal z dinozavri, za hrano, za preživetje. Ni imel časa misliti na strah, ker sta bila občutek in potreba preživetja močnejša. Prevladal je pogum.
Prepletanje strahu in poguma
Pogum in strah si podajata roko, se prepletata v vsakemu od nas, kateri je je bolj delujoče in v ospredju, pa je odvisno od vsakega posameznika, kako ga je življenje oblikovalo.
STRAH je povezan z občutkom in mislijo: »Jaz ne zmorem«. Ta občutek nam lahko dobesedno hromi našo aktivnost, nas blokira, posledično se nam lahko sesuva realizacija življenja. Aktivira se lahko v raznih situacijah. Strah je pomembno čustvo, ki je človeka skozi evolucijo pripravilo na previdnost in odziv na nevarnost.
To je objektivni strah. Sebe zaščititi pred zunanjimi nevarnostmi (napadi divjadi, udari strele, nevarno višino itd). To niso strahovi, ki bi jih ponotranjili in bi postali naša stalnica v podzavesti in jih nenehno moteče doživljali, ne glede, ali obstaja realna nevarnost ali ne, temveč ga zaznamo le v danem trenutku situacije, dogodka, soočanja, nato izgine, vendar ga ne ponotranjimo.
Obstaja tudi stalen, neopredeljen strah, ki ga sprožijo iracionalni občutki. Večina strahov izhaja iz zgodnjega otroštva, in na njihovi osnovi imamo izoblikovan današnji pogled na svet in način, dojemanje življenja. Preprosta miselnost, ki nam je ostala, je lahko: »Svet je nevaren, nismo mu kos, nismo kos življenju in vsemu, kar ga obdaja«. Z odraščanjem se vse to še krepi. Lahko se zgodi, da pretirano precenjujemo zahtevnost odločitev, nalog, odgovornosti, realizacijo svojih načrtov, obenem pa zelo podcenjujemo svoje zmožnosti in sposobnosti biti temu kos. S tem se poglabljajo dvomi v sebe, posledično se odmikamo od ljudi, množice, zapiramo se vase, bežimo od soočanja s situacijami, ki zbujajo mučne občutke strahu in panike, ker je notranji občutek »Jaz ne zmorem«.
POGUM je povezan z občutkom »Jaz zmorem«
Kogar je življenje pripeljalo v stanje anksioznosti, panične napade, natanko ve, kako je to lahko mučno, naporno, utrujajoče, z občutkom, da je brezizhodno. Pa vendarle ni, verjemite.
Vedno obstaja izhod
Zakaj si upam to trditi? Ker sem sama bila v tej brezupni situaciji napadov panike, groze in strahov, ki so me dobri 2 leti dušili, omejevali, da bi živela polno življenje svoje mladosti. Prikrajšana sem bila veseliti se in uživati, kar življenje ponuja, polno in radostno. Bili sta 2 leti trpljenja, osame, bega od vsega, kar me je obkrožalo. Strah množice, strah iti v trgovino sama, strah se voziti z avtom, povsod sem videla potencialno nevarnost, da se mi bo kaj zgodilo, da ne bom mogla dihati, da bom umrla, da mi ne bo mogel nihče pomagati, dušilo me je v prsih … itd.
Večino časa sem preživela doma med štirimi stenami, a časovno mi tudi to ni dajalo več notranjega varnega občutka. Vse se je še bolj stopnjevalo. Ni pomagalo, da so me obkrožali domači, bili ob meni, mi skušali na svoj način pomagati, me bodrili. Potencirala sem strahove kot grozečo nevarnost zame in sebe, kot nemočno to premagati. Del mene je čutil, da to ni dobro, da mora biti kakšen izhod iz tega tunela, a že naslednji hip me je zalil ogromen val paničnega strahu. Ne da se opisati teh groznih občutkov doživljanja panike.
Ob hujših napadih panike, ko me je dušilo v prsih, ko je telo odrevenelo, ko tudi normalno ne moreš razmišljati, ker je ta tesnoba tako močna, si preprosto želiš, da bi temu naredil konec. Mnogi pomislijo na samomor, nekateri ga tudi naredijo. Jaz na srečo teh misli nisem imela. Življenje me je dalo na preizkušnjo. Zgodilo se je, da sem morala na pogreb sorodnika, sama, v drugi kraj. Že misel, da bi šla na pot, sama z avtom, tako daleč, je bila zame groza. V meni pa dialog, strah mi je govoril: »Ne boš zmogla, slabo ti bo, od panike boš padla v nezavest, zgodilo se ti bo kaj, nihče ti ne bo mogel pomagati, sama boš, nisi sposobna!« … Neskončnost prepričevanj moje nesposobnosti, nezmožnosti. Občutek sem imela, da se razpadam na tisoč koščkov.
V vsej šibkosti strahov in panike sem zaslišala notranji glas: »Jaz zmorem«. POGUM mi je govoril: zmoreš, zmoreš, zmoreš ... V meni sta se bojevala dva dela mene. En del, ki je verjel, da ne zmorem, in me v to nemilostno prepričeval, in drugi, ki je govoril, zmoreš, nič ni nemogoče, si sposobna, verjemi vase. Imela sem dve možnosti. Se prepustiti paniki in tem grozljivim občutkom nemoči, da me dokončno »zmeljejo«, da bi pristala na tabletah, ki itak niso nobena rešitev na dolgi rok, ali pa se osvobodim te ujetosti. Odločila sem se, zbrala POGUM, da zmorem in šla z avtom na pot, sama.
Zdaj ali nikoli
Strahovi so se kot » grozeči zmaji« prebujali v meni, vse huje je postajalo, sploh nisem bila zbrana na cesti, tresla sem se, a v meni je bila ena sama misel: »Zdaj ali pa nikoli več, ne smem popustiti, moram vztrajati, zmorem!«. Ustavila sem avto, poklicala prijateljico, ki je vedela za moje težave in jo prosila, da mi je preko telefonu delala družbo med vožnjo, da sem na tak način zamotila moje misli, da mi niso uhajale v destruktivnost. Z njeno pomočjo in svojim pogumom, da zmorem, sem prispela na cilj. Del mene je čutil izjemno zmagoslavje, olajšanje, drugi del pa je govoril: »Boš že videla, moraš se vrniti, čaka te vožnja, ujel te bom v svoje kremplje.«
Prispela sem domov, močnejša in predvsem zelo odločna, da naredim konec temu trpljenju, ker si zaslužim živeti, biti srečna. To je bil zame čaroben dan, na koncu tunela sem končno videla svetlobo, ki sije zame, ki me osvetljuje, predvsem pa hvaležna, da sem zmogla toliko POGUMA, da sem se tega osvobodila.
Vedite, da vam poguma nihče ne more dati, niti ga ni mogoče podariti, je nekaj, s čimer se rodimo, omogočimo mu, da se izrazi.
Prav ta moja izkušnja in izjemna učiteljica, mi je v veliko pomoč pri terapevtskem delu z ljudmi s tovrstnimi težava. Res pa je, da brez želje in močne volje posameznika, nekaj spremeniti, ne bo želenega rezultata.
Ne glede na to, kako močno nas preizkušajo strahovi, zberite dovolj poguma, da naredite vsa potrebna dejanja, da stopate po poti, ki pelje k svobodi. Verjemite, neprecenljiva je, včasih se jo prepozno zavemo.
POGUMNO v življenje, njegove izzive, preizkušnje, če verjamete v sebe, da zmorete, boste vedno zmagovalec. Srečno.
