Zaradi tega imamo precej nejasnih čustev, ki jih ne moremo ozavestiti. Včasih je eno življenje prekratko, da bi lahko ozavestili vse te emocije, ki jih pogosto potisnemo še globlje, misleč, da smo se uspeli očistiti.
Nekaterih zakopanih čustev ne moremo ozavestiti, ker ne poznamo njihovega vzroka.
To se dogaja posebej takrat, ko posežemo za antidepresivi in pomirjevali, ki so najmočnejši način blokiranja čustev oziroma pozabe, s tem pa tudi najboljša pot do tega, da potlačene travme znova oživijo skozi bolezen. Vsaka bolezen predstavlja odgovor našega celotnega energetskega telesa, je rezultat naših miselnih ter emocionalnih investicij.
Naše življenje sestavlja samo 1% dogodkov, preostalih 99% predstavlja reakcije na dogodke.
Pravzaprav se celo življenje ukvarjamo s predelovanjem in varjenjem določenih življenjskih udarcev in travm. Objektivno, tisto, kar doživljamo kot udarce, so življenjske lekcije in izkušnje, ki nas obračajo k samim sebi, z osnovnim sporočilom, da ne moremo izstopiti, dokler ne sprejmemo sebe odznotraj.
V zgodnjem otroštvu smo izjemno senzibilni, dojemljivi in vse, kar starši mislijo ter čutijo, naš podzavestni um prevzema kot program, enako, kot smo predhodno prevzeli gensko nasledstvo kot program.
Mi nikakor nismo nepopisana knjiga, temveč prihajamo na ta svet kot programirana informacija.
V skladu s tem podzavestnim programom so tudi naše življenjske odločitve, zato izbiramo prav takšne partnerje, ki nas bodo prizadeli, ali jemo točno takšno vrsto hrane, ki nam bo škodila. Prav zato obstajajo primeri dojenčkov s tumorjem na možganih ali kakšno drugo neozdravljivo boleznijo, čeprav je nemogoče, da bi že tako majhen otrok lahko potlačil čustva ali imel takšne misli, da bi s tem pritegnil bolezen.
Rak je povezan s podzavestno željo po smrti. Včasih se zgodi, da v določeni situaciji reagiramo tako, da si želimo umreti, da nas ni več, ker se nismo sposobni zavestno soočiti z nekaterimi življenjskimi udarci in ne zmoremo sprejeti lekcije. Takšno misel um avtomatično shrani. Treba je vedeti, da je naš um zelo lepljiv in da se misel nanj zelo lahko nalepi, težko pa se loči. Zato imamo navado, da stalno vrtimo isto misel in je ne moremo odlepiti, pa če nas še tako moti.
Bolezen vedno napada tisti del telesa, kjer je najšibkejši člen oziroma kjer so se nakopičila negativna čustva skupaj z našo željo, da jih blokiramo, skrijemo ter pozabimo.
Naš vid se ne slabša zaradi starosti, temveč zato, ker nekaterih očitnih stvari ne želimo videti. Tako podzavestno slabšamo oziroma blokiramo svoj vid, bežimo od realnosti ter tiščimo glavo v pesek.
Kadar izkrivljamo resnico v situaciji, ki nam ne gre na roko, imamo neko lastno vizijo in sliko, naš notranji vid bo zamegljen, rezultat pa bo izguba zunanjega vida. Srce nastrada zaradi blokiranih čustev, ki jih nismo pokazali zaradi strahu, v jetrih se kopiči bes, v želodcu pa nepredelane vsebine, nekaj, česar nismo uspeli »prežvečiti«, s čimer se nismo uspeli sprijazniti, česar nismo uspeli sprejeti, pa se nam kot rezultat poraja gastritis ali čir na želodcu. Ko sebe 'počastimo' s čirom na želodcu, se znajdemo v situaciji, ko moramo selekcionirati prehrano, kar pravzaprav predstavlja potrebo po nadzoru in selekciji na čustvenem nivoju. Žleza ščitnica se polni z neizgovorjenimi besedami, ki smo jih 'pogoltnili' na svojo škodo. Na splošno bolezen žleze ščitnice oziroma grlene čakre predstavlja težavo v komunikaciji in verbalnem izražanju.
Šele ko dodobra uničimo svoje telo, se spomnimo, da se moramo paziti stresa, da se ne smemo obremenjevati. Zdravnik nam je prepovedal alkohol, cigarete, mastno in težko hrano, v upanju, da nam bodo tablete pomagale popraviti poškodovane strukture v našem energetskem telesu, kar pa se nikoli ne bo zgodilo. Zdravila ne delujejo na programe. Programi so informacije iz potlačenih čustev, ki celicam dajejo navodila, kako naj se obnašajo.
Kaj so potlačena čustva?
Potlačena čustva so kot potopljena ladja, kot Titanik. Ko ladja potone, izgine iz našega vidnega polja, potone v nevidne sfere, a še vedno obstaja. Polna različnih vsebin, ljudi, sreče, žalosti, ljubezenskih zgodb. To se zgodi takrat, ko smo vznemirjeni oziroma soočeni z neprijetno ali negativno situacijo. V želji, da si ustvarimo navidezni mir, vzamemo pomirjevalo, pod vplivom katerega naš Titanik potone v nezavedno. Čutimo olajšanje, toda Titanik še vedno obstaja, čeprav se trudimo, da bi ga pozabili.
Pozaba je najslabši način reševanja težav, kajti slej ko prej se bodo duhovi s potopljene ladje pojavili, največkrat v obliki nevidnih in nejasnih preprek ter blokad, zaradi katerih bomo imeli občutek, da nas neka nevidna sila zavira in nam preprečuje naš napredek. Enostavno nam ne gre, niti sami ne vemo, zakaj. A ko se vztrajno trudimo pozabiti nekatere stvari v življenju, naš um prevzema pozaba kot mehanizem obrambe in začenja neselektivno pozabljati tudi druge stvari. Tako sčasoma pozabljamo prijatelje, obveznosti, rojstne dneve in postajamo neodgovorna oseba. Na koncu bomo povsem brezosebni in nihče več ne bo mogel računati na nas, pa bomo še sami utonili v pozabo.
Če se otrok rodi s poškodbami možganov, je prav mogoče, da je v času nosečnosti tam blokiral določene informacije od mame, ki so bile zanj šokantne.
Ko otroček plava v mami, naleti na mamin potopljeni Titanik in prve informacije bodo usklajene z njenim psiho-čustvenim stanjem. Mama je v nekem trenutku obremenjena z določeno negativno situacijo, morda se prepira z očetom, morda je ranjena, besna, razmišlja o samomoru, smrti ipd. Naenkrat otrok 'vidi' nekaj, česar ne želi videti, in nezavedno blokira svoj vid, ali pa 'sliši' nekaj, česar ne želi slišati, in blokira svoj sluh, shrani ter blokira določene informacije v možganih, kjer zaradi tega nastane poškodba. Lahko se rodi s srčno napako, ker je blokiral materine emocije ipd. Tako se lahko zgodi, da imamo s popolnoma zdravim genskim programom bolnega novorojenčka z močnim programom samouničenja.
Vsak se drži tam, kjer ga boli
Kadar govorimo o bolezni, poznamo primere zdravnikov, ki zdravijo druge, sami pa doživijo infarkt, zbolijo za rakom, umrejo mladi … Potem pa ljudje zanje pravijo, kakšni slabi zdravniki so bili, če niso znali pozdraviti sebe. Obstajajo tudi zdravniki, ki pijejo in kadijo, drugim pa svetujejo, naj tega ne počnejo, policisti, ki delajo prekrške, druge pa zaradi prekrškov kaznujejo. Vse naše življenjske opredelitve pretežno izhajajo iz naših podzavestnih programov, zato so nekateri že v naprej določeni za šport, nekateri za fizično delo, nekateri za znanost, medicino …
Učitelji imajo znanje, izkušnje ali dotično točko z določeno sfero življenja, ki nam jo želijo približati, toda v večini primerov je resnica ta, da se vsak drži tam, kjer ga boli. Vidne primere, kot je denimo zdravnik, ki pije in kadi, še bolj subtilno nadomeščajo nevidni notranji, kot je denimo zdravnik, ki zdravi tuja srca, svojega pa ne.
Lažje je videti tuje pomanjkljivosti, vendar nam te kažejo na nekaj, kar je ujeto znotraj nas samih in na čemur moramo delati. Tako nas niti dejstvo, da smo zdravnik, ne bo pomilostilo iste bolezni, kakršno zdravimo pri drugih.
Enostavno, za vse obstajata določen smisel in vzročnost. Če se ne zavedamo dovolj sebe in svoje notranjosti, če ne prižgemo luči, da pogledamo najprej sebe in šele nato ostale, smo brez dileme obsojeni na življenjske drame in konflikte.