Rast se dogaja brez našega prispevka in vmešavanja v sam proces rasti. Plevel se ne meni za besede ljudi, ne meni se za strupe v prsti, ne meni se za okolico ... le raste ponosno in mogočno, čeprav ga okolica prezira.
In kako uspevajo najbolj redke in najlepše rože, tiste, ki nam vzamejo sapo, ki so sposobne spreminjanja naših čustev v tisto najvišje, kar premoremo, tiste, ob katerih rečemo le, waaaw? Tako redki unikati rož potrebujejo posebno nego, pogovor, pravilno lego, zadostno količino vode, svetlobe in pozornosti. Vse, kar je manj od tega, ne obrodi cvetov.
Enako je pri ženskah, s tistimi vilinskimi, pravljičnimi ženskami, ki v sebi nosijo dojenčkovo nedolžnost, otroško igrivost, božjo odločnost, sodnikovo pravičnost, ki v sebi nosijo srce večje od njih samih, tudi če njihovo telo tehta le 50 kilogramov, so velike in močne. Ob njihovi prisotnosti se prostor osvetli, na človeške obraze z lahkoto narišejo nasmeh, tudi solze lažje zvabijo na plan, vse gre lahkotno kot proces čiščenja. One nikoli ne obsojajo, niso žaljive, ne morijo z besedami, še manj z dejanji, so vzor in le so.
Njihova naloga je, da obstajajo, naša pa, da jim dovolimo obstoj. Vse ostalo se zgodi samo od sebe.
Te ženske se velikokrat ne rodijo v prijaznem okolju, niso razumljene od družine in okolice, so zanikane, omalovaževane, postavljene v kot in utišane. Hitro jim povedo, da je življenje težko, da je svet grd, da so ljudje zlobni ... In ker to tolikokrat slišijo in okusijo na lastni koži, to postane njihova resnica, življenje jim postreže s težkimi zgodbami, težjimi od njih samih, bremena jih pogoltnejo v vrtinec iluzije, ki jo živi cel svet, le da je zanje ta iluzija toliko močnejša, ker v sebi nosijo tisto pravo resnico, ki so jo zakopale tako globoko vase, da se nebi kdo dokopal do nje, ker je to vse, kar jim je ostalo njihovega, kar nosijo s seboj iz življenja v življenje, iz zgodbe v zgodbo iz enega kraja sveta na drugega. A da so lahko bile sprejete v ta svet iluzije, so to skrile še same pred sabo. In pridejo dogodki, ki jih porinejo še v večjo temo, ko ne vidijo več izhoda in ko si želijo zapustiti ta planet, zakričijo stop igra, time out, ne grem se več, ko so jezne na Boga, na stvarstvo, na angele, ker mislijo, da so jih vsi zapustili, tudi oni. Jezne so na starše, šolski sistem, partnerja, na vse!
In takrat, ko zakričijo DOVOOOOOLJ, to ni moja resnica, to nisem jaz, takrat se razširi ta luč, ki je v njih samih, ki je ves čas gorela, a je bila tema tako uporna in močna, da jo je zakrivala. To je čas, ko nastopi smrt, da lahko pride do ponovnega rojstva.
Da bi se ponovno rodile z vsemi svojimi resnicami, morajo pokopati tisto staro osebo, ki je imela vsa ta prepričanja okolice, ki je mislila da je to, kar so ji rekli, da je, ki je nosila vse te etikete, da je lahko bila normalna za okolico. Umreti mora ženska, ki je nosila vsa ta velika bremena, vse težke zgodbe sebe in svojih prednikov, okolice, ki jo je srkala vase. Vse maske, ki si jih je bila prisiljena nadeti, morajo zgoreti v pepel. In s to smrtjo se ustvari novo okolje, ki je primerno za rast takih žensk. In potem lahko živijo svojo resnico in so one one, to, kar v resnici so.
Koliko smo jih že ubili? Koliko takih je okoli tebe, ki jih ne vidiš, ki so osamljene, ki jih vidiš le, ko imajo kozarec v roki, in jih obsojaš? A morda so le ene izmed teh in le niso imele primernega okolja, kjer bi lahko rasle in kjer bi jim bilo dovoljeno biti one. Mogoče je bilo stresenih preveč smeti na njih, mogoče so jim rezali korenine, mogoče so strupi v njihovi prsti.
Nikoli ne veš, kaj se je zgodilo z žensko poleg tebe, da se dere na svojega otroka, ker mu ne zna povedati drugače, da je hladna do moža, ker mu ne zna pokazati drugače, da se oblači v moška oblačila, ker ji je nekdo nekoč rekel, da je izzivalna, da je kurba, ker v svoji mami ni videla ženske in je sprejela to za normalno.
Ne obsojaj ženske, ki je zamenjala več partnerjev, ker je le iskala tisto izgubljeno in je pričakovala, da ji bodo oni dali to, kar že nosi v sebi. Ne obsojaj ženske, ki si je nabrala preveč kilogramov, da se je zaščitila pred okolico, da je ne bodo več ranili. Ne obsojaj ženske, ki si je nadela moški obraz, ker je kot otrok gledala, kako je močneje biti oče in kako manjvredno je poslanstvo mame. Ne obsojaj ženske in ne polagaj ji pametnih besed v njena ušesa, raje ji pokaži in jo spomni, kdo je v resnici.
