Pa ne ena, več jih je švignilo – skozi »tretje oko noter« in tam nekje pri peti ven. Brazgotine so ostale, vendar jih Vera vsak dan pridno maže s kremo, ki jo sama izdeluje iz konopljinega olja in je, kot pravi sama in kaže njena kože, čudežna. Tudi kirurg je to potrdil. Še danes se spomni tistega zvoka strele in ga skuša izustiti tam nekje iz notranjosti trebuha. Vuuu jo je prestrelilo in njeno življenje, ne prvič, postavilo na glavo. Mi smo jo obiskali na njenem domu v vasici Veliki Nerajec.
»Bom pripravila pečenega piščanca z jabolki, solato z jabolki in jabolčni zavitek,« je rekla, pa se prej nisva poznali niti minute. To se lahko zgodi samo v Beli krajini. »Tam, kjer tihotno zelena reka Lahinja naredi okljuk, tam, kjer gnezdi v nedrjih čiste narave smaragdni vodomec, stoji dom ženske, ki je s svojim dobrobitnim delovanjem spremenila življenje mnogim ljudem,« je na zadnji platnici Verine prve knjige Med nebom in zemljo zapisala pravljičarka Ljoba Jenče.
Najprej je bil rak in ga je prebolela
Usoda se je igrala naprej in ji v prometni nesreči vzela sina. Še ni bilo dovolj preizkušenj. Ločila se je od moža in zaživela po svoje, od znotraj, kakor ji je govorilo telo, da mora, sicer ne bo preživela. Preizkušenj še ni bilo konec, se je nekdo odločil tam zgoraj, kot da je bilo vse dotedanje življenje samo vaja za nov križ, ki ji bo naložen. Strela, ki jo je prestrelila, je njeno življenje ponovno postavila na sam začetek. »So mi rekli, da ne bom več mogla ne hoditi ne opravljati male in velike potrebe brez katetra, pa sem v glavi vsak dan vizualizirala, kako krepim mišice, ki mi bodo pomagale, da mi bo vse to uspevalo po naravni poti. In uspela. Po mesecu dni sem bila brez katetra,« mi je pripovedovala, medtem ko sva na zaslonu računalnika gledali čudovite fotografije rastlin iz močvirja pred njeno domačo hišo. Pripravljala je razstavo v eni od dveh starodavnih belokranjskih hišic, ki ju je rešila pred rušenjem in iz sosednje vasi prestavila na domači vrt.
Evropska nagrada
Da ima Vera posluh za kulturno dediščino, za vse, kar diši po starem, je jasno že vsaj dve desetletji, če ne že več. Ona je tista, ki jo kar razganja od energije in idej, s katerimi bogati življenje v Velikem Nerajcu in še kod. To je ena taka mirna vasica pri Dragatušu, kjer živi v svoji hiši, v kateri si, kadar jo prime, pobarva stene v ljube barve. Zdaj so na vrsti sončni odtenki. Na stenah pa je kar nekaj upodobljenih Marij, saj odtlej, ko jo je »zadela« tista strela, bolj kot kdaj prej veruje. Ker je njeno življenje en tak čudež. Če se vrnem k njeni vasi, je ona zaslužna za to, da je vasica prejela evropsko nagrado za eno najuspešnejših naselij v Evropi v okviru projekta Celostni razvoj podeželja in obnova vasi. In zdaj s svojim poslanstvom nadaljuje. Na vrtu že stojita dve leseni hišici, ki so jim nekdaj rekli his. Včasih so ob večjih bivalnih kmečkih hišah zgradili še enoprostorno hišico, zunaj leseno, znotraj pa obdano z glino, krito s slamo, in v njej sta mladoporočenca lahko živela, dokler si nista zgradila česa večjega.
Zdravilni odklop v hisu
Notranjost hiše je Vera opremila, kot je nekdaj bilo. Gostje bodo tako spali na koruznih listih in bili pokriti z rjuhami iz lanu in konoplje, ki so jih še pred dvema desetletjema tkale belokranjske roke v bližini. No, v eni od hišic pa od tistega sončnega torka visijo tudi Verine fotografije njej ljubih rastlin. Tako se ideja, da bo na njenem vrtu stičišče ljudi čistih misli, uresničuje. V obeh hišicah, ena je že krita s slamo, druga bo pa kmalu, bodo lahko bivali posamezniki (tudi manjša skupina), ki bodo iskali priložnosti za lepše življenje. Brez elektrike, tudi telefoni tam ne lovijo signala, bo to idealna priložnost za odklop. Do konca letošnjega leta pa Vera vabi vse, ki jih bo tale članek poklical, da prenočijo v teh zdravilnih hišicah, kjer diši po slami, glini in lesu, zastonj oziroma v zameno za kako uro ali dve dela na njenem posestvu.
Še vrtnice drugače dišijo, če so v bližini ljudje temnih misli
Verin vsakdan se začne s sončnim vzhodom ali raje že kako uro prej. Potem se posveti sebi, še vedno gleda tudi v sonce, kar ji je že pred leti izostrilo vid, sicer pa hodi, teče, meditira in veliko bere. Še posebej sta ji všeč antropozofija in Rudolf Steiner. Knjige njenih ljubih avtorjev so podčrtane z najrazličnejšimi barvami. Potem pride na vrsto glina, iz katere nastajajo smaragdni vodomci, pa vrči, ki imajo, da jih gospodinje lažje pomijejo, malo širši vrat. Posebno mesto pa imajo med lončenimi izdelki sončna kolesa. »V sanjah sem dobila sporočilo. Videla sem jih in jih začela izdelovati že pred leti, ko sem šele ugotovila, da obstajajo na cerkvah, pa na zibelkah otrok in marsikje, kot neke vrste zaščita pred temnimi silami.« Še pred nesrečo s strelo je bila Vera skorajda veganka, vendar pa se zdaj ne upira mesnim beljakovinam, saj so ji omogočile, da je njeno telo hitreje okrevalo, tako da nam je vsem pečena piška dobro teknila. Vrtnice najrazličnejših sort so še tiste, ki ji lepšajo dneve s svojima vonjem in obliko, pa zdravilna zeliščna kamilična juha, ki so jo poznale belokranjske babice ter jo pridno kuhale otročnicam (mladim mamicam) in bolnim ljudem, da so si hitro opomogli. Ta bo po želji lahko tudi na meniju, če boste Vero obiskali. In Marko. Marko Vardjan je Verin sin. Ponosna mami nam je pokazala pravkar zmontirani predstavitveni film o Marku, ki postaja idol mnogih mladih športnikov. Nedavno je v mešanih borilnih športih (MMA) v hali Tivoli pred več kot dvotisočglavo množico premagal legendo tega športa, ki ga poznavalci poznajo pod imenom Želva (Bojan Kosednar).
Nisem kanta za smetje
Čas se v vasici Veliki Nerajec ob sogovornici, kakršna je Vera, ustavi. Že njena bližina blagodejno vpliva na človekovo počutje. Zmogla je prenesti številne preizkušnje, ki večini ponudijo večno temo. Jih osmisliti. Za nagrado je obžarjena s svetlobo, in kot pove že njeno ime, z neskončno vero, ki je nalezljiva. Zato je darilo vsaka minuta, ki jo lahko preživimo ob njej. Je pa tako: saj ne da bi bil to kakšen pogoj, ampak k Veri prihajajo ljudje čistih misli. Od takih, ki grdo govorijo, so opravljivci in pesimistični, gre kar stran. »Nisem kanta za smetje. Če sem že v bližini kakega negativnega nergača in ne morem stran, obrnem na pozitivno.« To priporoča tudi vsem nam – da se umaknemo od ljudi, ki o komerkoli grdo govorijo, ker to je večji strup, kot če bi vsak dan nekaj mesecev jedli samo hamburgerje iz kake od ameriških verig. Tedaj ne pomaga zeliščna kamilična juha, tudi sončno kolo izgublja moč, pa še vrtnice izgubljajo svoj magični vonj.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
