Delnice čuječnosti v njenih številnih oblikah so tudi v psihiatrični stroki v nekaj letih skokovito zrasle. In prav na ljudi, kot je Borut, se lahko zanesemo, da bodo Budovo znanstveno metodo tvorno spojili z zahodno in nam vsem skupaj utrli pot skozi šavje šalabajzerstva in šarlatanstva.
Z jogo in meditacijo ste se začeli ukvarjati, še preden ste se vpisali na fakulteto. Takrat to še ni bilo tako moderno kot danes. Kaj vas je napeljalo?
Pri osemnajstih sem imel težave s hrbtenico, zato so mi svetovali jogo in meditacijo. Potem je šlo zelo hitro. Kmalu sem šel prvič v Indijo in v prvem letniku fakultete sem se že začel učiti sanskrt.
In prakso ste ohranili vse do danes?
Tako je. Vsako jutro in vsak večer po eno seanso, torej pol ure joge in tri četrt ure meditacije.
Vidite svojo meditacijo bolj kot duhovno ali bolj kot posvetno prakso? S posvetno prakso mislim predvsem sredstvo za doseganje boljšega zdravja in storilnosti, kot je metodo v okviru zahodnega sistema zastavil denimo Jon Kabatt Zinn?
Hm, oba aspekta se sicer zelo prepletata … a če bi moral izbirati, potem bi bila zame to bolj duhovna praksa. To pa seveda ne pomeni, da kakor koli izključujem znanstveni pristop. A razumeti meditacijo zgolj kot posvetno sredstvo pomeni ne razumeti meditacije v njeni polnosti.
Drži. V zadnjih letih dobiva tudi pri nas čedalje več privržencev – pravzaprav tako mnogo, da človek pogosto sliši tudi različna svarila pred njo. Predvsem da lahko človek preveč meditira in se mu potem kar malo zmeša. Ali obstajajo po vaših izkušnjah kakšne pasti, ki prežijo na preveč pridnega meditanta?
Hm, morda bi veljalo posvariti samo pred tistim pretiranim začetnim navdušenjem … predvsem pred tem, da kdo na račun meditacije povsem zanemari druge mehanizme okrevanja, ki so mu na voljo.
Aha, hočete reči, da lahko kdo na račun meditacije zapostavi rekreacijo in medčloveške odnose?
Natanko tako, da. No, drugi sveženj težav pa lahko nastane, če človek ni izbral svojemu ustroju primerne metode. Če torej nekdo, ki je že tako nagnjen k pretiranemu samoopazovanju, forsira metodo meditacije z opazovanjem lastnega diha. Ali če nekdo, ki je zelo nagnjen k temu, da se odziva s telesom, izbere tako imenovani čuječnostni pregled telesa … V takih primerih je treba človeku terapevtsko svetovati kakšno drugo metodo, denimo meditacijo med hojo, da preusmeri pozornost na okolico. Ampak ponavljam: največja nevarnost je zloraba meditacije za bežanje od sveta.
To me je spomnilo na besede enega naših duhovnih pionirjev, Vilija Ravnjaka … Prav na teh straneh je povedal, da je daleč največ vreden tisti duhovni napredek, ki smo ga sposobni z meditacijske blazine ponesti s sabo v svet.
Odlično! Dobro napredovanje na poti duhovnega razvoja vsekakor ni to, da se samo predajaš prijetnim meditativnim stanjem in zato zanemariš soljudi. Tako lahko tisti pravi problem, ki naj bi ga sploh premagal z meditacijo, celo okrepiš. Poleg tega pa je eden glavnih ciljev meditacije, da se sčasoma naučimo presegati tudi prijetna stanja. Da jim preprosto ne pripisujemo prevelikega pomena in se naučimo uspešno ubraniti razočaranja, ko jih ne dosežemo, prav tako kot se moramo na drugi strani naučiti, da ne pripisujemo prevelikega pomena bolečini in trpljenju.
Z meditacijo se torej počasi levimo v nekoga, ki mu ne ekstaza ne bolečina ne zmotita preveč duševnega miru?
Tako je.
Naša velika strokovnjakinja za odvisnost Sanja Rozman je napisala, da meditacija premika meje med zavednim in nezavednim. Bi se strinjali?
Ha, vsekakor ta praksa odkriva notranja dogajanja, ki so bila prej zakrita. Z meditiranjem človek prav gotovo počasi ozavesti marsikaj, Da. In ob tem spozna, kako velik del njegovih vzorcev obnašanja in odzivanja je bil dolga leta samodejen – pogosto v njegovo veliko škodo in tudi v škodo njegove okolice. Pri ozaveščanju teh avtomatizmov so cilji meditacije in psihoterapije zelo podobni.
Carl Jung je celo rekel, da je joga pravzaprav najstarejši in obenem najbrž najsijajnejši človeški sistem psihologije. Če ga seveda ne jemljemo samo kot občasno telovadbo, ampak se marljivo poglobimo tudi v njegove teoretske in praktične temelje …
Vsekakor.
Joga je torej neke vrste starodavna psihoterapija?
Z malce smelosti bi lahko rekli tudi tako, da.
Bi lahko rekli, da z odpravljanjem škodljivih avtomatizmov počasi postajamo manj roboti svoje vzgoje?
Če hočete. Joga in meditacija sta res dragoceni zato, ker teh škodljivih vzorcev ne pomagata samo prepoznati, ampak pomagata tudi pri tem, da se z njimi čedalje manj identificiramo in jih počasi nadomeščamo z boljšimi vzorci.
Marsikdo ne ve, da ima tudi krščanstvo dolgo zgodovino meditacije. Čeprav bi bil marsikateri od svetnikov najbrž zelo presenečen, če bi mu povedali, da je v življenju veliko meditiral …
No, v krščanstvu temu najpogosteje rečemo molitev. Ali pa kontemplacija, iskanje notranje tišine in v njej bližine Boga. Ponekod denimo meditacija pomeni razmišljanje o Svetem pismu … (stopi do svoje navdušujoče bogate knjižnice in poišče ustrezno knjigo) Aha, točno, takole so razporejene stopnje v krščanski samostanski tradiciji: branje ali lectio, premišljevanje ali meditatio, molitev ali oratio in motrenje ali contemplatio.
Hm, »premišljevanje ali meditatio« … Kaj ni vsako premišljevanje, pa čeprav o vrlih naukih Svetega pisma, neposredno nasprotje meditacije?
Ne nujno. Najbolj neposredno nasprotje meditacije je prosto rajžanje uma, razmišljanje kar tako. Miselno vandranje. Če pa kdo vzame Sveto pismo, prebere kakšen odlomek in potem o njem razmišlja, je to že koncentracija, usmerjanje pozornosti. Koncentracija pa je zelo pomemben del meditacije.
Še malo se pomudiva pri krščanski tradiciji! Rekli ste branje ali lectio. Je torej tudi branje lahko meditacija?
To je dobro vprašanje. Jaz bi rekel, da je to lahko odličen uvod v meditacijo, in sicer zato, ker te uči koncentracije. Obstaja pa vedno nevarnost, da se pri branju intelektualne strasti tako razvnamejo, da um pograbi vajeti in pobegne v čisto svojo smer. Ampak nasploh opažam, da ima večina ljudi, ki veliko bere, odlične nastavke za dobro meditativno prakso.
No, zdaj pa načniva vprašanje meditacije v psihiatriji. Kaj pravi znanost: pri čem vse lahko pomaga in kje so najbolj pozitivni rezultati?
Mirno lahko rečemo, da meditacija zelo pomaga pri veliki večini duševnih motenj in obolenj. Tesnoba, depresija, odvisnosti, motnje hranjenja, psihoze, spolne motnje – tudi pri kompulzivnem prenajedanju je lahko v izjemno pomoč. Zelo veliko lahko pripomore tudi pri duševnih motnjah, ki so posledica drugih, bolj fizičnih bolezni. Dokazano je, da še kako izboljšuje kakovost življenja pri raznih bolečinskih sindromih, pri raku in drugih težkih, kroničnih obolenjih.
Kaj je v okviru zdravstvenega sistema na to vižo na voljo slovenskemu bolniku?
Pri nas na tem področju še vedno orjemo ledino. Glede tega smo seveda nekoliko za smernicami v Ameriki in naprednejših evropskih državah – ampak niti ne toliko, smo bili pri kakšnih stvari tudi že počasnejši. (nasmeh) Na Psihiatrični kliniki zdaj že uvajamo čuječnost kot terapevtsko sredstvo in upamo, da bomo lahko pomagali čim več ljudem. V svetovni znanstveni srenji se je do zdaj nabralo že res veliko raziskav in rezultati so več kot spodbudni. Prehajamo v dobo, ko je začetno navdušenje nekako izzvenelo – ali pa mogoče ne toliko navdušenje kot začetna naivna vznesenost in upanje, da čuječnost zdravi kar vse povprek in počez. Zdaj nas čaka veliko resnega znanstvenega dela. Veliko je bilo že narejenega, veliko pa je še za postoriti.
Lahko meditacija, kot pravi ponekod še vedno trdno zasidrano prepričanje, dejansko poslabša stanje bolnika s kakšnim akutnejšim duševnim obolenjem?
Pri postavljanju takih tez je treba biti zelo pazljiv. Po mojih raziskovanjih in opažanjih ne vidim, da bi redna meditativna praksa kakor koli slabšala stanje pacientov. Se pa zgodi, da se kakšen bolnik, ki mu val poslabšanja že začne plimovati po psihi, v nekem trenutku močno oprime meditacije, predvsem zato, da bi zatrl že dvignjeni val, kar pa je zelo težko. In potem se jim lahko zgodi marsikaj – predvsem je treba to razumeti v kontekstu, da bi ta val v njihovih glavah nastal v vsakem primeru. Svojci in žal tudi nekateri terapevti pa v takih primerih hitro rečejo: »A vidite? A vidite – vsega je kriva meditacija!« To preprosto ni res. Poznam kar nekaj primerov, ko si ljudje z njo zelo pomagajo tudi v precej akutnih stanjih.
Že zdavnaj je bila trdno dokazana njena učinkovitost, zakaj torej ni pri vsej naši pameti pri nas že bolj sistemsko uveljavljena? Zakaj se pravzaprav šele, kot pravite, orje ledina?
Na to je težko na hitro odgovoriti. Vsekakor je velik del odgovora, da v naši civilizaciji načini, ki zahtevajo poglabljanje in trdo notranje delo, niso ravno priljubljeni. Še vedno mnogo bolj hrepenimo po raznih instantnih metodah. Če smo iskreni, bi se veljalo tudi zdaj ob tem meteorskem dvigu čuječnosti v splošni javni zavesti vprašati, kako pogosto gre za resno vadbo in kako pogosto za iskanje hitrih rešitev pod tem imenom.
Dobra poanta. Naj vas kot psihoterapevta vprašam: kaj lahko psihoterapija stori pri okrevanju, česar meditacija ne more?
To, da pacienta postavi v odnos s terapevtom. In potem lahko sam odnos postane eden najmočnejših zdravilnih dejavnikov. Prav s pomočjo takega odnosa se človek lahko začuti sprejetega, razumljenega, videnega – in potem lahko do terapevta počasi zgradi zaupanje. V tem odnosu tudi dosežemo uvid v notranje procese in še posebno v problematične komponente teh procesov. Za številne je to edini način, da pridejo v stik z globljimi, disfunkcionalnimi vsebinami v sebi.
Je res, kot beremo, da je na pohodu prava mala epidemija duševnih bolezni? Že šokanten večstoodstotni porast predpisanih antidepresivov se zdi zelo močan indic za to …
Porast duševnih obolenj pri nas vsekakor zaznavamo, vendar po tem prav nič ne odstopamo od drugih evropskih držav. Tesnobna in depresivna obolenja so v porastu skoraj povsod, pa tudi razne resne osebnostne motnje, kot sta narcistična in mejna osebnostna motnja.
Kam konkretno se lahko bralec obrne, če želi v že omenjeni poplavi informacij in pristopov najboljšo strokovno pomoč pri meditaciji?
K nam na Psihiatrično kliniko, lahko pa tudi na Inštitut Andreja Marušiča, Inštitut IPSA in Društvo za razvijanje čuječnosti.
Za konec se vrniva na začetek: sami ste si nakrhano hrbtenico z jogo in meditacijo uspešno pozdravili?
Nikoli več nisem imel težav z njo. Je pa res, da tudi nikoli nisem nehal vaditi joge in meditirati. (nasmeh)
Članek je bil objavljen v reviji Zarja (avgust 2017).
