Gregor Gregorčič je Novomeščan. Z družino, ženo Petro in hčerkama Ano in Evo, živijo v Gradcu v Avstriji. Lahko bi živeli tudi na Irskem, kjer je pred 20 leti in 75 dnevi doktoriral iz uporabne matematike, ki se ji danes reče umetna inteligenca in strojno učenje, na temo Modeliranje nelinearnih sistemov za vodenje in kot profesor predaval na univerzi v Corku.

Lahko bi živel tudi v Stuttgartu, kjer je doma avtomobilska industrija, Luksemburgu ali ZDA, od koder je že dobival ponudbe za službo. Za precej več denarja, kot ga služi v Gradcu, a denar, ko je naredil razpredelnico s točkami za prednosti in pomanjkljivosti dela in življenja tu ali tam, nikoli ni odigral odločilne vloge. Bližina doma in morja je vsakič pretehtala.

V tujino je Gregor Gregorčič odšel precej naključno, ko je dobil trimesečno študentsko prakso na univerzi v Corku. Njegov mentor se je takrat ravno odpravljal na dopust, imel je le še toliko časa, da je mlademu novomeškemu inženirju dal nalogo. Ko se je čez dva tedna vrnil, je osupel ugotovil, da je praktikant nalogo že opravil. »Kaj boš pa zdaj delal tri mesece?« ga je vprašal in očitno nadarjenemu mladeniču ponudil, da bi pri njih opravil doktorski študij. Mladi Novomeščan je ponudbo sprejel, preostale tri mesece pa je potoval po Irski in se na tamkajšnjo elektrotehniško fakulteto vrnil le enkrat na mesec, da je vzel plačilo za delo, ki ga je opravil v prvih dveh tednih. Dobil je štipendijo, šolnino pa je odslužil z delom asistenta za laboratorijske vaje in pozneje univerzitetnega predavatelja. Ko je doktoriral in se vrnil v domovino, mu nikakor ni uspelo dobiti primerne zaposlitve. Nekaj ponudb je dobil, a so bile povsem neprimerne.

Ko mu je sošolka iz osnovne šole na zavodu za zaposlovanje svetovala, naj zamolči doktorat, če hoče dobiti službo, in svojo dejansko izobrazbo razkrije, ko bo imel v žepu že pogodbo za nedoločen čas, mu je bilo jasno, da tu nima kaj iskati. Takrat je srečal sošolca s fakultete, ki mu je povedal, da v Gradcu v podjetju AVL, ki je eno vodilnih svetovnih podjetij na področju tehnologije mobilnosti za razvoj, simulacijo in testiranje v avtomobilski industriji, iščejo ravno takega strokovnjaka, kot je on, in mu predlagal, naj pošlje prošnjo. Poslal jo je in odšel na morje. Ni se še niti dobro zmočil, ko so ga že klicali in ga povabili na razgovor. Kdaj? Takoj. Usedel se je v avto in odpeljal v Avstrijo ter dobil službo. Takoj.

Po šestih letih dela je zapustil AVL in se pridružil prijateljem v start upu, kjer se je še naprej ukvarjal z razvojem sistemov za hlajenje baterij in gretje v električnih avtomobilih, med drugim za vozila Audi in Rimac, za njihov model superšportnega avtomobila Nevera. A potem je njihovo podjetje kupil AVL, v katerem je ostal vse do konca lanskega leta, ko so tam zaradi hude krize v evropski avtomobilski industriji ukinili njegov oddelek.

Po dvajsetih letih dela v razvoju avtomobilskih motorjev, bencinskih in pozneje električnih, najdlje pri razvoju motorjev za dirkalnike formule 1, je zamenjal branžo. Še vedno dela v razvoju motorjev, a ne več avtomobilskih, ampak ladijskih. Zaposlil se je v danskem podjetju DEIF, ki je globalni dobavitelj zelenih, varnih in zanesljivih rešitev za nadzor električne energije za decentralizirano proizvodnjo električne energije na kopnem in na morju. Električni motorji, s katerimi se ukvarja zdaj, bodo gnali kontejnerske ladje in trajekte. Če je bilo nekoč od njegovega znanja in dela odvisno, kako hitro in zanesljivo so motorji gnali dirkalnike formule 1, gre tokrat za na videz povsem drugačne, a v bistvu enake cilje. Za zmage v neizprosni svetovni konkurenci.

Poleg raziskovalnega dela Gregor Gregorčič tudi predava kot gostujoči profesor na tehniški univerzi na Dunaju. To vlogo pa je sprejel s povsem praktičnega vidika. Ker je zelo težko dobil primerne sodelavce za raziskovalno delo. Zdaj jih poišče med svojimi študenti in jih že med študijem primerno usposobi, da se lahko takoj vključijo v delo, sicer pa je uvajanje novinca trajalo vsaj eno leto.

»Naj bo moja zgodba reklama za študij, za študij naravoslovja in tehnike, moj prispevek k popularizaciji znanosti, učenja in trdega dela. Če hočeš uspeti v tujini, moraš biti dvakrat ali trikrat boljši od domačinov. Res je treba včasih potiti krvavi znoj, da dosežeš cilj, a je vredno,« pravi Gregor Gregorčič, ki se je za študij elektrotehnike odločil že pri devetih letih. Mama ga je prepričevala, naj gre na gimnazijo, a se ni dal. Vpisal se je v takratno SŠTZU oziroma elektro srednjo šolo. »Tam so mi profesorji matematike in strokovnih predmetov dali trdne temelje, ki so mi pomagali tudi na doktorskem študiju, kjer sem bil najbrž edini študent, ki je znal držati spajkalnik v roki. Še zdaj sem jim hvaležen.«

Večina ljudi se spomni, kaj so si kupili za prvo plačo, Gregor pa se spomni, kaj je bila prva stvar, ki si jo je privoščil, ko mu ni bilo treba vse plače več namenjati eksistencialnim potrebam, kot so hrana, oblačila, reševanje stanovanjskega problema in kurjava. Kupil si je savno. Rad ima toploto, rad hodi naokoli v kratkih hlačah in majici s kratkimi rokavi, tako da si ni nikoli mogel predstavljati, da bi ostal na Irskem, kjer ni nikoli zares toplo in večino časa po malem dežuje in temperature zraka ne presežejo temperature vode v Strunjanskem zalivu.

In kaj dela Gregor Gregorčič, kadar se ne ukvarja z znanostjo? Rad je z družino, s katero veliko potuje in pogosto obiskuje njihov skriti kotiček na Krku, pa na koncerte hodi. Ko je imel nekoč v žepu vstopnico za koncert skupine Guns and Roses v Parizu, je ostal doma zaradi izpita na fakulteti, ki pa ga ni naredil. Tako je ostal brez koncerta in brez izpita. Takrat si je obljubil, da bo šel vsak mesec vsaj na en koncert. In do danes obljube ni prelomil.

Ali razmišlja o vrnitvi? Ne. V nasprotju z njim, ki se s sodelavci še vedno pogovarja po angleško, sta se hčerki popolnoma integrirali. Doma sicer govorijo samo slovensko, a v sporočilu SMS mu, če nimata časa, napišeta, da danes nimata »zajta«.