Opišite lik Smiljana v Sosedih.
Priznati moram, da na začetku, ko sem bral scenarij, nisem imel čisto jasne predstave, za kakšen lik dejansko gre. Ogledal sem si kolege in njihove kreacije ter se enostavno po občutku poskusil umestiti nekje vmes z željo, da bi si zagotovil čim bolj svoje mesto v paleti likov, ki že obstajajo. Videl sem ga kot nekoga, ki je od vseh in hkrati od nobenega. Zabaven je za ženske, atraktiven, nosilec neke urbanosti in hkrati uganka za moški del ekipe, ki ga ne zna umestiti medse. Moški ne vedo, ali naj bodo nanj ljubosumni ali mu lahko zaupajo. Ne vemo niti čisto točno, kaj mu dejansko roji po glavi in od kod prihaja.
S kom se bo Smiljan največ družil?
Kot rečeno – je od vseh in od nobenega. Sam je enako odprt do vseh in za zdaj nima nikogar, ki bi mu bil bližje od drugih.
Kako ste se pripravili na vlogo?
Izziv pri tovrstnih projektih in takem žanru je zame, da pred snemanjem "presmučam" v glavi skozi tekst. Naštudiram zahtevnejše dele proge, potem se pa enostavno zavihtim po strmini navzdol in združujem garanje z užitkom.
Kako ste se vključili v ekipo?
Enkratno. Vedno znova ponavljam, da je ekipa pozitivna, konstruktivna in delavna. Prijetno je delati v takšnem vzdušju.
Kako je spet delati z Vesno Pernarčič Žunič, s katero sta sodelovala kot humorista v oddaji spet doma?
Z Vesno vedno dobro sodelujeva. Pri njej cenim izjemen smisel za humor in sposobnost igranja na meji karikature. Je izjemna improvizatorica in hitra v glavi. Poznava se še iz časov, ko sva skupaj delala v Trstu. Mislim, da sva, kadar se skupaj znajdeva na odru, dober par. Rad delam z njo in upam, da nama bo v prihodnosti uspelo narediti samostojen skupen projekt. Zabaven seveda. To bi si štel v čast in veselje.
Zakaj vam je serija všeč?
Meni osebno sta všeč način dela in ekipa. Verjetno je to "vprašanje za milijon". Včasih trdo delaš, pa ti ne uspe, včasih pa se združijo delo, užitek in prijetno ozračje in nastanejo stvari, ki se enostavno primejo. Biti zabaven je trdo delo.
Na snemanju je menda vedno veselo, lahko poveste kakšno anekdoto?
Verjetno jih imajo na zalogi kolegi, ki so že dalj časa v seriji. Je pa veselo, ja. Še posebej, če na skrivaj mežikaš kolegici, ki zaradi smeha potem ne spravi več stavka iz sebe; to je moja posebnost. Nihče v studiu pa ne ve, kaj se dogaja, ker nihče tega ne vidi. Vsi le nemočno čakajo, da se kolegica umiri. Zelo zagatna situacija za igralca.
Kakšne izkušnje imate vi s sosedi?
Večinoma dobre. Ponavadi se potrudim, da tako tudi ostane.
Kje vse vas trenutno še lahko vidimo?
Trenutno sem zamenjal službo in sem zaposlen v SLG Celje. Igram še za Koprsko gledališče, SNG Nova Gorica in Špas teater. Potem je tukaj še ogromno drugih majhnih obveznosti, ki mi napolnijo čas, kadar nisem v gledališču.
Menda ste razpeti med Štajersko in Primorsko. Rojeni ste na Ptuju, po končanem študiju na AGRFT ste najprej delali v tržaškem gledališču in v Kopru. Kaj vas privlači pri eni in drugi regiji?
Ljudje, klima in energija, ki žari iz obeh pokrajin.
S čim se ukvarjate v prostem času?
S štiriletno hčerko Lio. Ob njej se mi zdi, da se svet vrti drugače kot ponavadi. Zame je kot eliksir, ki me regenerira, čeprav ni zmeraj lahko.
Vaša največja razvada?
Hrana in pijača.
Sinhronizirate tudi risanke. V čem je čar sinhronizacije?
Občutek, ko vdihneš animiranemu liku življenje. Zraven si pa predstavljam, kako to doživlja otrok, kadar gleda. Sam sem poln vtisov iz risank, ki sem jih gledal kot otrok. Zato mi je to delo izziv in odgovornost do prihodnjih generacij. Sinhronizacija reklam je nekaj čisto drugega.
Zakaj radi ustvarjate za otroke?
Mar ne hrepenimo vsi po otroku, ki ga iščemo v sebi?
