Andrijo vidimo le ob borbah. Veseli smo njegovega nasmejanega obraza in čistega videza. Pozdravi nas, ko pridemo, nam na kratko razloži borbo, nas pošlje v boj, podeli nagrado in odide skupaj z nami. Drugega stika z njim nimamo. Vedno si želimo z njim izmenjati kako besedo. Zdi se, kot da tekmujemo, kdo bo lahko z njim kaj spregovoril, koga bo kaj vprašal.
Na otoku smo že skoraj 40 dni in drug drugega naveličani. Tega ne skrivamo, o tem se na glas pogovarjamo. Komaj čakamo, da vidimo prijatelje in družino, ljudi, ki si jih želimo imeti okoli sebe. Vse naše zgodbe so že stokrat premlete, ene zabavne, druge dolgočasne, tretje pa se gotovo pletejo okoli Survivorja. Dolgčas.
ODNOSI V PLEMENU
Odnosi v plemenu so nad povprečjem. Zdi se, da se nihče razen Njegoša ne počuti ogroženega. Razdeljeni smo v dve skupini. V eni Dušan, Vesna, Srki in Dina, v drugi Aca, Klemen, Višnja in jaz. Aca je vedno bolj naklonjen Njegošu, opazno pa se je oddaljil od Klemna in tudi od mene, še najbolj po plemenskem svetu, v katerem smo odgovarjali na vprašanje, kdo najbolj in kdo najmanj zasluži zmago v Survivorju. Ga je zmotilo pogosto pojavljanje Klemnovega imena? Nisem ga hotela spraševati, kaj se dogaja. Vsaka odločitev, ki jo naredi, je njegova stvar. Prisegli smo, da drug za drugega ne glasujemo, to je dovolj.
IMUNITETA ALI HRANA
Po izgubljeni borbi v vodi, ko je bila nagrada kosilo, sem ponovno ostala praznih rok in se prvič skoraj zjokala. Tako lačna še nisem bila. Ležala sem v pesku, z glavo med koleni in morečimi mislimi: "Zakaj sem vedno v skupini, ki izgubi? Zakaj nismo zmagali?" Prvič nisem več vedela, ali bom lahko še zdržala ali ne. Se lahko poberem in smejim, ali bom samo še tarnala, kako sem lačna? Počasi me pobira.
Ko sem naslednji dan pred borbo zagledala mizo, polno hrane, sem takoj vedela, za kaj gre. Ali greš v borbo za imuniteto ali pa se počutiš dovolj varnega, da se odločiš, da ješ. Razmišljala nisem niti sekundo. Morala sem jesti. Dule, Aca in Njegoš, ki so tekmovali, so rekli, da ne bodo zdržali dolgo in da moramo hitro jesti. Hrano sem si zato basala v usta in meso trgala s palčke kot žival. Grabila sem vse, kar mi je prišlo pod roke, in si v usta vlivala sok, da sem lahko sploh požirala. Ponovno me je lakota spravila v absurden položaj. Je sploh lahko huje?
