Tokratna gosta nas vsak večer peljeta v Rio. Ona je športna novinarka TVS, soproga košarkarja Stipeta Modrića, ljubiteljica košarke, nogometa in smučanja, ki je včasih za podpise lovila smučarke na Zlati lisici, zdaj pa zbira sličice nogometašev. On je trikratni olimpijec, z bronom z EP okiteni najhitrejši slovenski sprinter, po športni upokojitvi pa zobozdravnik, ki se tokrat prvič preizkuša v tako veliki televizijski vlogi.
Koliko OI še poganja olimpijski duh? Ne slišim več, da bi kdo igre gostil zaradi športa. Tu so gospodarski razvoj, infrastruktura, promocija države ...
SM: Namen iger je tudi ta, da pustijo zapuščino, da organizator z njimi nekaj pridobi. Športnikom bodo gotovo dale nekaj, tako da olimpijski duh še živi. Še vedno vidim slike, na katerih so ob prihodu v olimpijsko vas navdušeni kot otroci.
MO: Športnikom je vseeno, kje so igre. Nihče si ne prizadeva priti na OI v eksotični državi – ampak jih zanima priti na OI. Pa če je olimpijada v Kopru ali v Riu. To se ni spremenilo, so pa že v zadnjih 20 letih igre zelo zrasle, kaj šele v pol stoletja.
Kako se spomnite svojih treh olimpijad?
MO: Lepo. Kot športnik igre doživljaš na poseben način. Vse skušaš narediti tako, da bo rezultat res najboljši. To je specifična tekma, več časa izgubiš za logistiko, tam si v morju športnikov, moraš biti potrpežljiv, ker vse traja dlje. A ostanejo le lepi spomini: otvoritev, olimpijska vas, tekmovanja ... Od vsakih iger, Sydneyja, Aten in Pekinga, sem odnesel nekaj lepega in o tem se lahko pogovarjamo še vsaj pol ure.
Kako sta se sploh znašla v tem projektu?
SM: Ko smo premišljevali, kdo bi lahko bil nov Franci Petek, ki je s Sašo Jerkovićem odlično odvodil Sočijado, sem v tej vlogi videla Matica, saj je simpatičen, razgledan in upamo, da ga bodo gledalci sprejeli.
MO: Ob urednikovem klicu sem bil pozitivno presenečen in sem z veseljem sprejel. Tudi sam sem se takoj spomnil na oddajo ob Sočiju, sem malo drugačen kot Franci, a v studiu se počutim dobro in upam, da sem gledalcem všeč.
Prvi olimpijski spomin?
SM: Sydney 2000, prvi dnevi na TVS, izposojanje beta kaset. (smeh) Delali smo v treh izmenah, sploh je zanimiva tista od polnoči do osmih zjutraj, ko ni nikogar, ti pa visiš v sobi, kjer so spravljene kasete.
MO: Spomnim se Seula, ko si je starejši bratranec naštimal alarm sredi noči, da ne bi zamudil finala v teku na 100 m. To se mi je zdelo čudno, a zanimivo, kako se je potem odvilo življenje. (smeh) Atlanto sem gledal, ko sem že treniral, nisem pa razmišljal, da bom kdaj nastopil na olimpijadi. Niti prešinilo me ni, potem pa sem nastopil že na naslednjih igrah.
Več preberite v aktualnem Vklopu!
