Đorđa Balaševića zadnje desetletje ali dve ne boste našli na prodajnih ali radijskih lestvicah, še intervjujem se bo po najboljših močeh ognil, njegovi koncerti pa bodo po pravilu polni. Tako kot prejšnji četrtek v puljski Areni, ko je avditorij osvojil v nekaj minutah in doživljal stoječo ovacijo za ovacijo. 63-letni Djole zadnja leta nastopa samo za svojo številno in generacijsko pisano publiko.
Redko kdo se na koncertu znajde iz firbca, če ste na koncertu, pomeni, da boste najbrž brez težav zdrdrali verze večine skladb. Balaševićev patos se zadnja leta izrazito nagiba k »ravninskemu« melosu, električne kitare so se zadnjič razživele na albumu Dnevnik starog momka (2002) na pred več kot desetletjem izdani, srednje posrečeni plošči Kao rani mraz ... (2003), kjer je besede brez prave globine tkal na izrazito panonsko godbo z violino v ospredju. Še tri, štiri izdane skladbe v vmesnem času so šle mimo radarja širše javnosti, zdi se, da ga je muza zapustila. Ali pa kot pravi pesnik več ne trpi in tako nima pravega navdiha. Večer je odprla skoraj dvanajstminutna različica Oprosti mi Katrin (»Na stanici u Puli, pod vrelim suncem leta ...«), ki je z novimi verzi poskočni štiklc o poletni romanci raztegnila na nivo mini romana. Za trenutek se je zdelo, da smo transportirani v osemdeseta, njegovo najplodnejše obdobje, ko so poglobljeni verzi kapljali drug za drugim.
Celotno reportažo o skoraj štirurnem koncertu preberite v aktualnem Vklopu!
